Polomjen sestop

V noči sem stopil na kup starih odpadnih vrat, podbojev, okenskih kril in okvirjev … oziroma na nekaj sestavljenega tudi iz lesa in tam se mi je globoko udrlo. Malo me je zabolelo, ampak sem se le izvlekel iz luknje.

Čez deset, petnajst minut sem se v avtu potipal pod kolenom in ugotovil, da tam nekaj manjka. Mislil sem si, da se mi je tam zaradi pritiska (npr. kot pri zaležanosti) udrla koža, vendar po dvigu hlačnice temu ni tako. Koža je tam manjkala, krvi ni bilo opaziti in ni mi bilo jasno, kaj mi je in čemu je stanje takšno, kot je.

Po eni uri krvi še vedno ni bilo in ugreznina je izgledala globoka tri milimetre in široka tri centimetre. Hlačnica je bila cela, in začnel sem iskati pojasnila. Tisti čas sem imel dva pripetljaja … in sem sklenil, da se mi je verjetno udrlo zaradi stopitve na delno zasteklena vrata ali morda okno in sem pod sabo razbil steklo, s katerim sem se potem vrezal.

Škoda, da ni besede, ki bi označevala stanje brez bolečin. Lahko so ali jih pa ni, medtem ko je nasprotje biti bolan, biti zdrav, čeprav obstajajo stanja vmes. Če se ponesreči udarimo s kladivom, bomo čutili bolečino, vendar ne bomo trdili, da smo bolani, prej nerodni. Če nam teče iz nosa, bomo rekli, da smo bolani, vendar pri tem ne čutimo bolečin, prej nas bo ob brisanju pod nosom peklo.

Dobro je biti zdrav.

Pri meni ne zaradi odsotnosti bolezni, temveč zato, ker se mi ni potrebno obremenjevati s presojanjem lakomnosti in strokovnosti tistih, katerim sem se prišel zdravit, ter mi ni potrebno tvegati ob „uživanju“ (zaužitju) nepoznanih stvari. Sploh zaradi vsega tega podpisovanja papirjev, ki jih opere odgovornosti. Kaj je potem sploh še smisel njihovega obstoja?

Srečen sem.

Ker se lahko sam premikam, ker nisem gluh, ker lahko govorim, ker lahko vidim, ker imam skupaj dvajset prstov na nogah in rokah, ker se lahko prepogibam, ker imam dvaintrideset zob … oziroma na kratko:

Ker sem še vedno takšen kot sem. (:

Zelena tvorba

Tipično mine vsaj en mesec preden se spravim objaviti kakršne koli fotografije in vmes te nažalost že zastarijo. Idej za izlete je veliko, izvedba pa vedno zaostaja. Tokrat se je obiskalo mesto, ki je morda oddaljeno le kakšen kilometer od mesta, katerega se je raziskovalo tak čas štiri leta nazaj.

Pri teh ovirah se krene iz poti in nadaljuje po ozki poti na drugo stran …

… kjer pa so zopet nameščeni oviri in kjer se zgoraj na drevesu opazi nenavadne zelene kroglaste tvorbe.

Česar koli takega še nikoli nisem videl, zato sem poiskal odgovor. Gre za …

Skrajnost mogočega

Najprej sem knjige bral, ker sem jih moral.
Potem sem v njih začel iskati informacije.
Sedaj z njimi spoznavam svet, a škoda, da sem to dojel šele zdaj.

Včasih se mi zazdi, da zaostajam za drugimi. Največkrat takrat, ko opazim, zaznam ali kako drugače dojamem, da je nekdo naredil ali ustvaril nekaj takšnega, kar bi lahko naredil ali ustvaril tudi sam, a kljub svoji želji še nisem. Po drugi strani pa imam občutek, da je človeštvo dokaj primitivno oziroma se nikamor ne primakne. Vse spremembe so majhne oziroma le tolikšne, da lahko rečejo, da je nekaj novega. Pri avtomobilih zadnja leta spremenijo le izgled ali zasnovo žarometov in ga že oglašujejo kot „nov“ model.

V Sloveniji imamo brezplačno izobraževanje in marsikomu (tudi v drugih državah) je to všeč, vendar po moji presoji pridobljeno znanje ni vredno nič več kot toliko. Zakaj le?

Skrivnost je v načinu, kako so zasnovane stopnje izobraževanja in ta način temelji le na količini časa, ki ga posameznik potroši na izbranem programu, in ta čas je na visokem šolstvu zakamufliran za t.i. kreditnimi točkami. Ena točka pomeni približno petindvajset ur študentovega dela v poljubni obliki: predvanja, vaje, preverjanja znanja in podobno. Na primeru to pomeni, da ima vsak, ki je predelal predmete, kateri se izvedejo v treh letih, isto stopnjo izobrazbe. Kaj pokrivajo predmeti oziroma kakšna snov se obravnava, sploh ni pomembno. Pomembno je le, da trajajo vsi predmeti programa skupaj tri leta, kar obrazloži sume, čemu v programu obstajajo neki popolnoma nesmiselni predmeti. Razlog: v prijavi izobraževalnega programa na NAKVIS (ta agencija preverja, če je program v redu ali ne) mu je bilo potrebno zagotoviti trajanje oziroma, lepše zapisano, doseči, da ima program predpisano količino kreditnih točk. Takšen pristop deluje, kajti vsebina predmetov je tako ali drugače drugotne narave, saj tega nihče ne bere in se zato ne preverja. Predlagatelje bi bilo lahko sram svojih oslarij in zaposlene v agenciji svoje malomarnosti. Naj bi bili neodvisni in nepristanski, a vsi držijo drug z drugim.

V trenutnem sistemu izobraževanja, kjer so predmeti prilagojeni in izbrani tudi glede na kader (torej ko se prebere učni načrt, se točno ve, kdo bo ta predmet izvajal), se ne more zagotavljati ustvarjalnosti, razmišljanja, razvoja ali samostojnega reševanja problemov. Izgleda, kot da potrebe in zahteve na trgu delovnih mest ne obstajajo. Pomembno je le tisto, kar se preverja s preverjanji, torej spomniske zmožnosti posameznika in morebitno povezovanje, nič drugega. Kritično presojanje o smiselnosti obravnavane snovi je kaznovano! Ni drugih možnosti; če tega ne sprejmeš, padeš. Eden manj, ampak še vedno tisoč drugih.

Po koncu izobraževanja na programu nastane zvrhan kup ljudi, ki imajo bolj ali manj identično znanje. Nihče se ne razlikuje, nihče ni poseben, vsi izgledajo kot prvošolčki z rumenimi rutkami in vsi se znajdejo v povsem drugačnem svetu. Vsak odklonski je bil v procesu kaznovan.

Za to, da si izgubil nekaj let življenja za pomnenje tistega, kar je že tako zapisano ali znano oziroma je predavatelj pred tvojimi očmi prepisoval iz učbenika na tablo, ti pa v zvezek, prejmeš diplomo, katere ni potrebno razkazovati, saj se je sramuješ.

Čutiš, da znanje, ki ti ga je prinesla diploma, ni bilo vredno časa, ki si ga namenil v to, saj bi lahko v tudi štirikrat krajšem času izvedel tudi tisto, česar te niso naučili. Iz knjigi brez posrednikov, pri čemer lahko še kritično presojaš o verodostojnosti zapisanega; drugi pa lahko cenijo tvojo zavzetost in pripravljenost.

Kako se počutiš, ko po osemindvajsetih letih izobraževanja ne prepoznaš ptiča sredi travnika? V Starem Rimu bi te klicali Budalikus in skoraj dva tisoč let kasneje, bi se tvoje ime znašlo v etimološkem slovarju ob besedi budala.

Ker je sistem zate poskrbel.