V noči sem stopil na kup starih odpadnih vrat, podbojev, okenskih kril in okvirjev … oziroma na nekaj sestavljenega tudi iz lesa in tam se mi je globoko udrlo. Malo me je zabolelo, ampak sem se le izvlekel iz luknje.
Čez deset, petnajst minut sem se v avtu potipal pod kolenom in ugotovil, da tam nekaj manjka. Mislil sem si, da se mi je tam zaradi pritiska (npr. kot pri zaležanosti) udrla koža, vendar po dvigu hlačnice temu ni tako. Koža je tam manjkala, krvi ni bilo opaziti in ni mi bilo jasno, kaj mi je in čemu je stanje takšno, kot je.
Po eni uri krvi še vedno ni bilo in ugreznina je izgledala globoka tri milimetre in široka tri centimetre. Hlačnica je bila cela, in začnel sem iskati pojasnila. Tisti čas sem imel dva pripetljaja … in sem sklenil, da se mi je verjetno udrlo zaradi stopitve na delno zasteklena vrata ali morda okno in sem pod sabo razbil steklo, s katerim sem se potem vrezal.
Škoda, da ni besede, ki bi označevala stanje brez bolečin. Lahko so ali jih pa ni, medtem ko je nasprotje biti bolan, biti zdrav, čeprav obstajajo stanja vmes. Če se ponesreči udarimo s kladivom, bomo čutili bolečino, vendar ne bomo trdili, da smo bolani, prej nerodni. Če nam teče iz nosa, bomo rekli, da smo bolani, vendar pri tem ne čutimo bolečin, prej nas bo ob brisanju pod nosom peklo.
Dobro je biti zdrav.
Pri meni ne zaradi odsotnosti bolezni, temveč zato, ker se mi ni potrebno obremenjevati s presojanjem lakomnosti in strokovnosti tistih, katerim sem se prišel zdravit, ter mi ni potrebno tvegati ob „uživanju“ (zaužitju) nepoznanih stvari. Sploh zaradi vsega tega podpisovanja papirjev, ki jih opere odgovornosti. Kaj je potem sploh še smisel njihovega obstoja?
Srečen sem.
Ker se lahko sam premikam, ker nisem gluh, ker lahko govorim, ker lahko vidim, ker imam skupaj dvajset prstov na nogah in rokah, ker se lahko prepogibam, ker imam dvaintrideset zob … oziroma na kratko:
Ni komentarjev:
Objavite komentar