Dobrota streznitve

Prihaja novo leto in seznam zaobljub. Ker sem dodobra spoznal, da je dobrota zares sirota, bom poskušal večkrat reči ne in se ne pustil več izkoriščati drugim.

So primeri, ko me ljudje dobesedno obtožijo, da jim ne pomagam. Ker njihovega sitnarjenja nočem več poslušati, jim ugodim in nato ugotovim, da se še ničesar niso sami lotili in da moram povsem od začetka iskati rešitve. Ko najdem pot do rešitve, jo pričnem izvajati oziroma jo začnem sestavljati skupaj. Tako v povprečju izgubim dve uri po stvari. Na koncu, ko je stvar rešena, pa še poslušam očitke, da ni dobro narejeno oziroma ni narejeno tako kot bi si oni želeli. Še slabše pride čez čas, ko se ljudje tega izkoriščanja navadijo in od mene še pričakujejo, da bom delal takrat, ko si bodo to zaželeli in ne tedaj, ko bom imel čas.

Vsakič, ko je narejeno s tistim, kar imajo oziroma kar so imeli, torej iz ničesar, bi lahko bili veseli, da je še kdo tako neumen, da žrtvuje svoj čas, in za to ne dobi ničesar. Ko bi vsaj imeli kaj sočutja, mi karkoli pripravili, me bolj seznanili s svojimi željami ali mi vsaj dali kakšno enakovredno nadomestilo.

Raje bi videl, da eni plačajo štirideset in drugi pa osemsto enaintrideset evrov tistim, ki se s temi stvarmi poklicno bavijo, da bodo občutili, če je moja dobrota vredna čokolado oziroma tisti kos makove potice. Njim se zdi fenomenalno, meni pa vedno bolj gnusno, saj gre v večini primerov za kovačeve kobile in svet postaja ena velika kobilarna. K sreči obstajajo tudi ljudje, ki me razumejo. (:

Zato je najbolje biti tiho, da ljudje ne izvejo, česa si sposoben oziroma česa si se priučil. Seveda je dobro vedeti svoje omejitve. Nečesa pač ne znam in tega se zavedam.

Zmota naklepa

Kar mi je ta čas pred božičem in novim letom zanimivo je čokolada. Z vsakim letom postajajo manjše, pravzaprav še vedno nosijo svoj izgled, a so iz strani tanjše. Velike tristogramske in male stogramske v bleščeči aluminijasti foliji izumirajo. Zamenjujejo jih manjše in zavite v polipropilen.

Kar me razočara, je napis na hrbni strani mlečne čokolade z vijolično kravo, ki pravi da je ta narejena v Bolgariji. Ker tam ni Alp, morajo alpsko mleko tja pripeljati ali pa morda uporabljajo kakšnega drugega in je tisti napis na prvi strani le spomin na tradicijo. K sreči je velika čokolada s keksi še vedno narejena v Avstriji.

Po eni strani imam predsodek, da so izdelki iz takšnih držav manj kakovostni, po drugi strani pa mi uveljavljena blagovna znamka predstavlja kakovost. To je le psihološki vpliv; logično pa uveljavljena blagovna znamka s kakovostjo nima nikakršne povezave. Za kakovost so pristojni standardi in brez njih ni mogoče delati primerjav. S standardi je mogoče tudi v zakotni državi izdelati dobre (in primerljive) izdelke.

Čeprav tudi ta čokolada iz Bolgarije verjetno ustreza visokim standardom, a ker so znali ravno takšno povsem mlečno čokolado nekoč izdelovati v Avstriji, bom vse naslednje vijolične čokolade kupil le, če so te narejene v Avstriji. Osebna odločitev.

Ampak, kaj resnično pomeni napis, da je nekaj narejeno v neki državi? Razen za hrano, kjer so pravila stroga, odvisna od države do države in je potrebno navesti „pravo“ državo, lahko proizvajalec na izdelek napiše skoraj karkoli. Lahko napiše državo, kjer je bilo sestavljenega največ izdelka, državo, iz katere so prišle surovine, ali pa državo, kjer je bil izdelek zgolj zapakiran.

Najbolj prisrčen napis o izvoru se nahaja na kozarcu medu: „Ta med je mešanica medu iz držav članic EU in držav, ki niso članice EU,“ in si mislim: „Še dobro, da ni iz vesolja.“ (:

Dragi potrošniki, cen ne bomo dvigovali, le manj vam bomo zapakirali.

Mostovi razhajanj

Omenjene zelene krogle na drevesu in na tleh so sadeži maklure, ki je listnato drevo in izvira iz Severne Amerike. Sadeži niso užitni, čeprav bi ga rad sedaj razpolovil in si pogledal, kako ta izgleda znotraj.

Upam si trditi, da ljudje po eni strani gledajo na cene, zbirajo kupone, si želijo raznih ugodnosti in se trudijo privarčevati evro ali dva in so zato pripravljeni obiskati več trgovin ter potrošiti več časa, po drugi strani pa plačujejo za tisto, česar ne potrebujejo.

Ne potrebujejo televizijskih programov, katerih ne gledajo, ne potrebujejo bančnih storitev, katerih ne koristijo, in ne potrebujejo mesečnih telefonskih enot, katerih ne izkoristijo. Ker gre za redne obračune (vsak mesec), si je dovolj vzeti dvajset minut na leto in pomisliti, kaj je bilo v uporabi in kaj ni bilo. V programski shemi se označi gledane in zanimive televizijske programe in pogleda, če obstaja manjši paket ozitoma, če ga morda ponuja konkurenca. Na bančnem ceniku se gre skozi različne pakete in se pogleda, če za naše potrebe obstaja ugodnejši paket. Tudi pri telefonskem izpisku se pogleda, koliko kličemo in če lahko porabo z nekaj rezerve pokrijemo z ugodnejšim paketom pri istem ali pri drugem operaterju. Zatem pridejo na vrsto vsa zavarovaja: avtomobilska, nezgodna, dopolnilna ipd.

Ponudba se stalno spreminja, zato se bo vedno (vsako leto) našlo nekaj boljšega. Zakaj bi bili sočutni do ponudnika, če obstaja cenejši in vas takorekoč sedanji obira? Zgolj pozanimanje o načinu prekinitve pogodbe (kaj narediti) lahko povzroči, da vam ponudijo za četrtino nižjo mesečno naročnino za obstoječi paket, če le ostanete pri njih. V mojem primeru so me lansko leto oktobra želeli obdržati za novih devetnajst evrov iz dosedanjih šestindvajset evrov, pri čemer je bil njihov na ceniku najcenejši paket dvaintrideset evrov, ki je še ponujal manj. Torej lahko zadošča le en klic.

Seveda so prebrisani s sestavo paketov, zato jih sestavijo tako, da prehod na manjši paket pomeni pomanjkanje nečesa, na primer manjka en zanimiv televizijski program. Na koncu se odločate sami, koliko boste to pogrešali.

Največkrat ljudje plačujejo za tisto, česar ne potrebujejo, ker jih zvabijo v podpis pogodbe z besedami, da bodo plačevali le evro ali dva več na mesec in bodo dobili bistveno več. Če se z zamenjavo na ugodnejše pakete tu in tam vse skupaj zmanjša le za pet evrov mesečno, to na letni ravni predstavlja kar šestdeset evrov prihranka, kar ni zanemarljivo malo; sploh če še vedno imamo tisto, kar smo imeli dosedaj in lahko preizkusimo še tisto, česar še nismo imeli.

Prejšni teden sem zaprl bančni račun, ker so bila nadomestila za njegovo vodenje sorazmerno visoka ter bi me naslednje leto čakal enkraten, a malo večji strošek. Če odmislim čakanje v poslovalnici, brez katerega pri tej banki ni šlo, sem zaključil v dveh minutah po treh podpisih in mislim, da je bilo to najbolj prijetno dejanje (sklenjen posel) kljub strahu, saj z zapiranjem še nisem imel izkušenj. Sedaj imam bančni račun pri drugi banki, kjer sem v petih letih le enkrat čakal v vrsti pa še cenejši je. (: