Orehovski grad

Na hribu današnjega krajšega vzpona je nekoč stal grad Mehovo, danes pa ga krasijo razvaline. Široka pot se prične pri cerkvici. Kmalu zatem se pot skozi robidovje zoža, a se nato zopet priključi na očiščeno široko pot, iz katere so že vidni kamniti ostanki.

Z vrha se dobro vidi vasica, ki se nedomiselno imenuje kar Podgrad. Preostale smeri pa zaradi zaraščenosti ne nudijo razgleda.

Prekinjen šum

Sovražim ropot in podobne enolične, se ponavljajoče zvoke. Občutek v meni je enak tistemu, ko zaradi vse napetosti v zraku nikogar več ne preseneš in je edina želja; želja po tišini.

Ventilator v računalniku je postal glasen. Zato tudi moteč. Ponavadi mu pomaga čiščenje, izpihovanje prahu, a tokrat to ni zaleglo. Ker se je še vedno glasno vrtel, ga je čakala zamenjava. A glej ga zlomka, takoj ko sem ga osvobodil vijakov, je utihnil. Čakal sem, da bo čimprej zaropotal, saj bi rad imel stvari pospravljene, a sem se hkrati bal vsega skupaj sestaviti nazaj, saj bi se ravno zatem zopet oglasil. Po dveh dneh vrtenja v prazno se je udal. V dveh potezah je bil odščipjen in zatem ga je nadomestil drugi, sicer rabljen a tišji. Tišji od preostalega ventilatorja v ohišju, a še dobro, da ne rožljata preveč.

Lansko leto je enako usodo doživela tudi stropna luč, ki je na vsake toliko časa oddala ton, ki se je ujel z njenim ohišjem, in vse skupaj se je zatreslo in zaropotalo.

Poseben razred je razred malih hrupnih hišnih aparatov, kamor spadajo razni mlinčki, mešalniki in sesalci. Teh stvari tudi v enaindvajsetem stoletju še vedno ni možno narediti tako, da bi bili čimbolj neslišni. Nič me ne bi motilo, če bi po petih letih aparati začeli oddajati hrup, ker te stvari znam popraviti, ampak te stvari so tudi kot nove preglasne. Pet, deset minut še zdržim, potem pa me njihov zvok razdraži. Morda pa v navodilih piše, da bi morali ob delu uporabiti glušnike, a se tega nihče ne drži, ker bi izgledalo čudno. Jaz se rešujem z nekaj minutnimi odmori.

Hvala za dobro glasbo.

Preobrat vremena

Prvo vprašanje, ki si ga te dni zjutraj postavim je vprašanje, ali bo vreme jasno. Včasih skozi okno izgleda obetajoče, a se čez dan spremeni. Ker je že tri dni neprekinjeno naokrog le megla, se nikamor ne vidi in mrzlo je kot pes.

V šestem razredu sem spoznal nov pojav, temperaturno inverzijo, pri katerem je v višje ležečih krajih topleje kot v nižje. Ker je te tri dni kraje na tisočsto in več metrih vedno spremljalo jasno vreme, me je zanimalo, na koliko metrov nadmorske višine se moram povzpeti, da bom tudi jaz tega deležen. Izbral sem si vrh nekaj nad devetsto metri in odšel preverit.

Začetek je izgledal dolgočasno, prazno in obdan v ivje.

Med potjo sem začutil odgovor, čemu poleti nastane bistveno več fotografij kot pozimi. Rokavice so mi bile v napoto in prste je shladilo. Ugodneje bi bilo biti nekje na toplem, vendar potem te poti ne bi nikoli prehodil in ne bi izvedel, kakšno je vreme zgoraj.

Pred zadnjim travnikom so meglo začeli prebadati sončni žarki in na levi strani se je začela prikazovati modrina, kar je nakazovalo k začrtanemu uspehu.

Vrh se je začel približevati in ozke lise so označevale prenehanje megle. Trud je bil poplačan in na devetsto metrih je modro nebo!

Pogled, ki se je skrival za zadnjo smreko na desni strani, me je presenetil. Tako velike bele gmote nisem pričakoval in še manj tako začrtane meje. Tudi smreke so s svojimi belimi konicami povedale, da se kdo lahko še tako potrudi z okraševanjem novoletnega (ali božičnega) drevesca, a ne bo nikoli pričaral te lepote.

Tako izgleda december v hribih. Kot podaljšek jeseni; krasno in nadvse toplo. (: Zatorej, če bo še kdaj po dolinah slabo vreme, je rešitev sedaj znana.