Prvo vprašanje, ki si ga te dni zjutraj postavim je vprašanje, ali bo vreme jasno. Včasih skozi okno izgleda obetajoče, a se čez dan spremeni. Ker je že tri dni neprekinjeno naokrog le megla, se nikamor ne vidi in mrzlo je kot pes.
V šestem razredu sem spoznal nov pojav, temperaturno inverzijo, pri katerem je v višje ležečih krajih topleje kot v nižje. Ker je te tri dni kraje na tisočsto in več metrih vedno spremljalo jasno vreme, me je zanimalo, na koliko metrov nadmorske višine se moram povzpeti, da bom tudi jaz tega deležen. Izbral sem si vrh nekaj nad devetsto metri in odšel preverit.
Začetek je izgledal dolgočasno, prazno in obdan v ivje.
Med potjo sem začutil odgovor, čemu poleti nastane bistveno več fotografij kot pozimi. Rokavice so mi bile v napoto in prste je shladilo. Ugodneje bi bilo biti nekje na toplem, vendar potem te poti ne bi nikoli prehodil in ne bi izvedel, kakšno je vreme zgoraj.
Pred zadnjim travnikom so meglo začeli prebadati sončni žarki in na levi strani se je začela prikazovati modrina, kar je nakazovalo k začrtanemu uspehu.
Vrh se je začel približevati in ozke lise so označevale prenehanje megle. Trud je bil poplačan in na devetsto metrih je modro nebo!
Pogled, ki se je skrival za zadnjo smreko na desni strani, me je presenetil. Tako velike bele gmote nisem pričakoval in še manj tako začrtane meje. Tudi smreke so s svojimi belimi konicami povedale, da se kdo lahko še tako potrudi z okraševanjem novoletnega (ali božičnega) drevesca, a ne bo nikoli pričaral te lepote.
Ni komentarjev:
Objavite komentar