Sovražim ropot in podobne enolične, se ponavljajoče zvoke. Občutek v meni je enak tistemu, ko zaradi vse napetosti v zraku nikogar več ne preseneš in je edina želja; želja po tišini.
Ventilator v računalniku je postal glasen. Zato tudi moteč. Ponavadi mu pomaga čiščenje, izpihovanje prahu, a tokrat to ni zaleglo. Ker se je še vedno glasno vrtel, ga je čakala zamenjava. A glej ga zlomka, takoj ko sem ga osvobodil vijakov, je utihnil. Čakal sem, da bo čimprej zaropotal, saj bi rad imel stvari pospravljene, a sem se hkrati bal vsega skupaj sestaviti nazaj, saj bi se ravno zatem zopet oglasil. Po dveh dneh vrtenja v prazno se je udal. V dveh potezah je bil odščipjen in zatem ga je nadomestil drugi, sicer rabljen a tišji. Tišji od preostalega ventilatorja v ohišju, a še dobro, da ne rožljata preveč.
Lansko leto je enako usodo doživela tudi stropna luč, ki je na vsake toliko časa oddala ton, ki se je ujel z njenim ohišjem, in vse skupaj se je zatreslo in zaropotalo.
Poseben razred je razred malih hrupnih hišnih aparatov, kamor spadajo razni mlinčki, mešalniki in sesalci. Teh stvari tudi v enaindvajsetem stoletju še vedno ni možno narediti tako, da bi bili čimbolj neslišni. Nič me ne bi motilo, če bi po petih letih aparati začeli oddajati hrup, ker te stvari znam popraviti, ampak te stvari so tudi kot nove preglasne. Pet, deset minut še zdržim, potem pa me njihov zvok razdraži. Morda pa v navodilih piše, da bi morali ob delu uporabiti glušnike, a se tega nihče ne drži, ker bi izgledalo čudno. Jaz se rešujem z nekaj minutnimi odmori.
Hvala za dobro glasbo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar