Zdrs dotika

Obožujem vožnjo z avtomobilom po snegu in vsako utripanje rumene luči, ki jo spremlja rezek zvok, pomeni manj veselja zame. Zato mi ostanejo le še kolovozi in razne gozdne ceste, na katerih je hitrost omejena s številom lukenj. Skozi čas vrhnja plast takšne ceste poledeni, kar ustvarja neprijeten zvok podoben drgnjenju plastike (avtomobilskega odbijača) ob asvalt. Zaradi tega se v meni ustvarja želja, da bi stopil ven in se prepričal, koliko sem nad tlemi.

Takoj ko mi ob hoji naokrog avtomobila začene drseti, pomislim, kako dober izdelek so avtomobilske pneumanike. Meni drsi, avtomobilu, ki gre po enaki podlagi, pa ne. Res ne vem, čemu takšna zgaga zaradi nevzdrževanih cest. Gozdno cesto nihče ne pluži in na njej je moč doseči hitrosti, skoraj primerljive hitrostim skozi naselje. Tudi zavorne poti niso nič daljše od tistih na asfaltu. Avto gre kot tank z gosenicami. (:

Uporabljam navadne zimske pneumatike in bi uporabljal še boljše, če vožnja z njimi ne bi bila zakonsko prepovedana. Dve leti nazaj sem pred nakupom zimskih pneumatik pogledal teste nemške avtorevije in si zapisal pet modelov, ki so se najbolje odrezali na ledu, snegu in dežju, potem pa sem kupil tiste z najnovejšim datumom proizvodnje. Ta je zapisan na bočni strani pneumatike v obliki TTLL v vrstici, ki se začne z DOT, kar pomeni, da je bila proizvedena v tednu T leta 20LL. Pneumatika na fotografiji je bila narejena v 30. tednu leta 2003.

Ker zimska pneumatika, tako kot vsak izdelek, zastari, je to zelo pomembno. Če je pričakovana doba pneumatike pet let in če ena pneumatika stane petdeset evrov, potem je lahko tistega, ki jo je dobil za štirideset evrov lahko sram, če so mu prodali nove, čeprav eno leto stare, saj s tem ni ničesar pridobil. Še več, menjati jih bo moral pogosteje in vsaka montaža stane. Tvegano je tudi nakupovanje preko spleta, saj nadzora nad datumom proizvodnje ni, in je mogoče dobiti eno starejšo (novo) in tri novejše.

Četudi ljudje radi varčujejo tam, kjer je tvegano, in zaradi tega posežejo po cenejših pneumatikah, ki pa se večinoma znajdejo na koncu lestvice, obstaja rešitev. Višja pneumatika (debelejši rob) istega modela je cenejša od pneumatike z nižjim robom. Če primeren model M stane sto evrov, ga je moč dobiti za sedemdeset in manj evrov, če se vzame višje z enakim obsegom. Ampak tega ne počnejo, saj menijo, da so nižje pneumatike na avtomobilu lepše.

Naj bo vsaj lep, če ne premičen.

Odsev neskončnosti

Vedno bolj se mi dozdeva, da se radijske postaje raje poslužujejo pogodb (kakršnih koli že), v kateri plačujejo glede na število različnih pesmi. Zato se v enem dnevu ista pesem večkrat zvrsti in po enem tednu pesmi ne prenesem več. Ne zdržim in zamenjam. Včasih je bila takšna postaja samo ena in to tista, ki je v celem dnevu postregla z več dobre glasbe oziroma z največ desetimi različnimi pesmimi, med katerimi so bile nekatere tudi po več mesecih predvajanja še vedno novost.

A kaj ko bo druga radijska postaja prej ali slej zavrtela ravno tisto pesem, zaradi katere sem prestavil. Najde se več deset različnih postaj, a vse so si podobne. Kam je odšla izvirnost in zakaj ne more biti in preživeti ena odklonska postaja, ki se ne bi zgledovala po preostalih in bi vrtela ne tako iztrošne pesmi? Saj ne zahtevam, da se enkrat predvajana pesem nikoli več ne zavrti, ampak zdrava mera pravi, da je od enkrat na mesec do dvakrat ali trikrat na leto povsem dovolj. Seveda eno tretjino dneva prespim in takrat se lahko izživljajo, kolikor jim srce dopusti.

Kdaj pa kdaj želim slišati tudi kaj takega, malenkost drugačnega.

Parni valjak – To ni političan song

Na spletu ni nič kaj drugače. Vrhunska logika samodejnega predvajanja poskrbi, da se po pesmi A vedno zavrti še pesem B. Pogosto pa po pesmi B predlaga še pesem A in krog obupa se sklene. Ne izgleda nič drugega kot sabotaža enega in drugega izvajalca, kdo bo dosegel večje število predvajanj.

Število predvajanj je daleč od kakovosti.

Kovina škodljivcev

Težko z vso gotovostjo za vsako trditev rečem, ali je resnična ali ni, ampak ko vidim oglas, v katerem trdijo, da bronasto vrtno orodje odganja polže, bogati zemljo z redkimi elementi in ima nizek količnik trenja, se lahko primem za glavo.

Saj marsikomu dopustim, da me poskuša prepričati z utemeljevanjem (v oglasu tega ni bilo), ampak da bi bronasto vrtno orodje odganjalo polže? Ne dvomim, da se lahko polža naloži na lopato in odstrani, ampak za kaj takega je dovolj tudi železna lopata. Sama lopata, zapičena v zemljo, pa tudi zlata tega ne bo sposobna; razen če privablja lovce na plemenite kovine, ki sočasno obožujejo tudi polže.

Bogatenje zemlje z redki elementi se bo dogajalo takrat, ko bo jedrska elektrarna delovala na skuto. Nikoli.

Količnik trenja … morda je delo s takšnim orodjem malenkostno lažje, ampak še nobena lopata ni sama izkopala luknje. Veliko raje si bi želel nizek količnik lepenja, da se zemlja orodja ne bi tako oprijemala.