Kopičenje nasičenja

So ljudje, ki iščejo akcije, in te akcije jim oblikujejo življenje. Vsak teden prejmejo po pošti ob ponedeljkih ali sredah svoj jedilnik s kuponi dodatnega znižanja in, če ga poštar izgubi ali vzame zase, potem gredo ponj v trgovino. Meso poceni, sir poceni, solata poceni. Vse poceni, a si nažalost kljub zavedanju in pričakovanju novih tedenjskih akcij delajo vojne zaloge. Upam, da njihovo življensko delo ni le izgradnja zaklonišča.

Namesto enega kozarca štiri kozarci; namesto enega kilograma trije kilogrami; namesto enega kosa kar dva zavoja po tri kose, saj smo šele konec januarja in rok uporabe vsakega kosa je šele marca. Še nekaj sladkih smetan za stepanje iz znižanja pred rokom uporabe.

In kaj se pokaže pod črto, ko se meso pokvari in solata oveni ter je v hladilniku še vedno pet sirov do prvega marca ter še dva nova? Morda nekaj prihranijo do trenutka, ko pride račun zaradi velikega hladilnika in dveh zmrzovalnih omar.

Je tako težko razumeti, da se dandanes ne izplača več ustvarjati zalog, saj v trgovini še ničesar ni zmanjkalo. Zakaj bi kupovali tisto, česar se ne načrtuje in se še ne ve, kje porabiti? Morda veliko raje strgajo plesen kot da bi izdelek prepustili nekomu drugemu, ki ga bi še isti dan porabil.

Se ne bi raje vprašali, čemu je nekaj v akciji? Zakaj bi prodajalec bil tako neumen, da bi nekaj prodajal po nižji ceni? Razlogi seveda so!

Dostavnemu tovorjaku je na poti odpovedalo hlajenje in nekaj sladoleda v posodi je bilo ponovno zamrznjenega, kar se kaže na kristalčkih ledu tik pod pokrovom. Tudi čokolada se je med prevozom lahko delno stopila in dobila belkaste lise. Skratka, v akciji so tudi izdelki, ki po kakovosti niso enakovredni izdelkom izven akcije.

Prometna prihodnost

Električni avtomobili so tišji, ne zahtevajo toliko popravil, imajo boljše pospeške, nimajo menjalnika in predstavljajo prihodnost, a če bi želeli zamenjati vsa obstoječa osebna vozila na tekoča goriva z električnimi, bi morali najprej zgraditi še enkrat toliko elektrarn in daljnovodov, kot jih imamo. Zdi se pretirano, ampak hišni priklop omogoča polnjenje le enega avtomobila za par ur, če se vse bližnje sosede odklopi, oziroma čez noč, če ostanejo sosedi z elektriko in polni kvečjemu vsak drug na vasi.

Vprašanje zase so tudi baterije, o katerih nihče rad ne govori. Pričakovana življenska doba ni znana in cena novih tudi ne. Nekateri jih imajo v najemu, drugi ne vedo, če jih sploh lahko zamenjajo. Domet je omejen in polnijo se skoraj dve uri in na bencinskih servisih bi lahko razmislili o ležalnikih, na katerih se bi poležavalo na vsake tri ure, saj se po tem času baterije zopet spraznijo.

K sreči obstajajo delno električni avtomobili, s katerimi je možno zapustiti bencinsko črpalko po nekaj minutah. Ti so mi všeč, ker si lahko, tako kot čisto električni, energijo ob zaviranju shranijo. So sicer dražji in po subvenciji še vedno dragi; tako da na koncu zmaga matematika, ki pokaže na avtomobile tega desetletja, torej tiste na bencin oziroma na nafto.

Današnji dan je bil slab dan iz močnega razloga megle in iz pripetljaja, da mi je po izstopu iz avtomobila spodrsnilo, nakar sem si moral roko še poviti, a so pomagale stalne malenkosti v avtomobilu, in sicer plastenka z nekaj vode, ki še ni zamrznila, in papirnate brisačke.

Središče

Še to, ABS je nujno obvezen in zavoji ne dopuščajo pretiravanja s hitrostjo.

Zdi se mi neverjetno, da je minilo že skoraj pet let in pol, odkar sem se zadnjič potikal tod naokoli. Sprašujem se, čemu sem takrat dobesedno hodil v krogu (po poti, ki zaokroži nazaj), in pozabil pogledati, kaj se skriva v njegovem središču. Spominjam se tistega poletja, ki se je počasi spreminjalo v jesen, in takrat je bilo ozračje toplejše, primerno za kratke rokave; sedaj pa se mi je pod nogami udirala skorja.

Kamor koli sem tokrat med hojo pogledal, je bila polomija, dobesedno. Debla dreves so bila prelomljena na pol in sredica je zevala med deloma, ki sta še vedno ostala povezana med seboj. Grdo in neprimerno za objavo kam drugam kot v rubriko posledice morebitnega žleda in rubriko brezčutnih ljudi, ki v gozdu odvžejo svojo posodo, hladilnike in vse ostalo navlako, ki živalim popolnoma nič ne koristi.

Kljub na drevesu pričvrščeni prepovedi približevanja brez podpisa, ki je pred leti ni bilo, sem sledil stopinjam in se premaknil do oboda kroga, kjer sem opazil prve spremembe. Betonski tetraedri so izginili. Takrat jih ni bilo tako malo in za približno tridesetimi ovirami ni ostala praznina, temveč razdejanje podobno tistimu, ki ga za seboj pustijo divji prašiči iskajoči želode. Ne zanima me, kdo jih je ostranil, temveč kje so sedaj.

Jasno sem nadaljeval naravnost proti središču, saj na obodu tako ali drugače že takrat ni bilo ničesar več razen kakšnih salonitk, in za rahlim zavojem k sreči prišel do podzemne garaže. Prepričan sem, da me je ta taktično ustvarjen rahel zavoj takrat zavedel in sedaj vem, kaj sem takrat v lepem in sončnem vremenu zamudil.

Kot ponavadi v takšnih zapuščenih in izropanih objektih ni ničesar razen na tleh nekaj zaoglenelih drv. V stropu so luknje povezane s cevmi, skozi katere prihaja zrak in v tem letnem času nekaj malega svetlobe, čeprav je tudi poleti zaradi zelenja ne more biti kaj dosti več. Poleg garaže je znotaj še ena soba in prostorček verjetno namen sanitarijam. Zaradi črte, ki jo poustvarjajo smreke, si upam reči, da so te bile zasajene ob gradnji.

Morda bi poleti nastale kakšne lepše fotografije, a se po drugi strani ne bi videlo kaj dosti več.