Drobne nastavitve

Nimajo registrov samo stvari, ki so velike kot orgle. Na stotine jih imajo tudi tiste velikosti nohta na palcu leve roke. Registri so tako kot note; sama nota ne pomeni nič kaj veliko. Ko pa se note oziroma registre med seboj poveže oziroma nastavi pa lahko občudujemo lepoto.

Seveda je zamanj pričakovati, da se registre osvoji čez noč ali teden. Tu gre za mesece, kajti ni jih malo. Dokumentacija obsega preko tisoč stvari, k sreči pa se ne potrebuje vseh in zato ni potrebno vsega prebrati. Sama uporaba ni težka, zaplete pa se, ko se želi nekaj narediti. Ve se, kako mora na koncu delovati, ne ve pa se, katere registre uporabiti, kako jih nastaviti in v kakšnem vrstnem redu.

Po enem tednu, ko se nekaj naredi tudi z zamižanimi očmi, začne delovati, a je najtežje ugotoviti, čemu se po nekaj desetih ali stotih ponovitvah ustavi. Potem pa zopet deluje, tako kot mora. Je to sreča ali smola?

Da so registri res posebni, spletni iskalnik pri iskanju dotičnega vrne stran in pol. Ker imajo okrajšana imena, pogosto ponuja popravke, ampak DADDR je takšno, kot je, in tudi razlog, čemu na računalnik ni mogoče priključiti več kot sto sedemindvajset USB naprav.

Svet igrač

Zadnje čase začudeno razmišljam, kam je izginilo zadnjih deset let. Ta čas je švignil mimo. Nekaj se je začelo, nekaj naredilo, nekaj že končalo; v splošnem pa sem skoraj na istem; vem le nekaj več brezveznosti.

Človeški spomin je zanimiv. Tisti spomini, ki niso preživeli, so pozabljeni. Preostali so še kar živi, za moje pojme preveč živi.

Ne vem, kako sem takrat prišel v Ljubljano. Verjetno sem prišel z vlakom iz Novega mesta. Od tam sem se peš odpravil na faks, kjer sem odposlušal informativni dan, ter se nato z žejo napotil v tristometrov oddaljeno trgovino, kjer sem si kupil liter in pol gostega soka, katerega sem spil na klopci tamkajšnega dijaškega doma. Sumim, da mi je do tega trenutka družbo delal takratni in nadaljni sošolec.

Nato sem poklical prijatelja, ki je takrat že obiskoval prvi letnik in ki me je povabil k sebi v Rožno dolino. Po podhodu pod železniško progo sem se znašel pred garažami in takrat sem ga ponovno poklical, nakar mi je razložil pot do hiše, kjer je prebival. Te iste hiše nisem nikoli več našel. Prijatelj mi je povedal, da so jo podrli še isto leto. Tudi zdaj ne vem, kje je ta stala in skozi kateri podhod sem takrat šel. Potem, ko mi je v hiši razkazal zbirko čokolešnikov, sva se odpravila proti študentskemu naselju, kjer je v bloku štiri kupil študentske bone.

Zatem sva odšla do prodajalne časopisov, kjer sem kupil dva žetona, vsakega po osemdeset centov, ter se usedla na avtobus. Ta dva žetona sta edina žetona, ki sem ju kupil pred uvedbo kartice. Preostalega še vedno imam. Nisva se peljala dolgo. Verjetno sva se peljala le do Cankarjevega doma.

Odšla sva v Emonsko klet, kjer mi je povedal, da moram plačilo z bonom vedno napovedati vnaprej, sicer lahko plačam več, ter naročil pico, katere sva oba pojedla polovico. V Emonski kleti sem bil nato samo še enkrat, takrat nekdo ni pojedel svoje lazanje do konca.

Nato sva se usedla na vlak proti Dobovi. Kasneje se je nama pridružil neznan gospod, o kateremu sva se dopisovala preko telefona. Prijatelj je omenil, da izgleda tako depresiven, da mu manjka le še vrv okrog vrata. Ko sva prispela v Krško, je mama prijatelja zapeljala domov ter ga vprašala, kako težko je na faksu. Odvrnil je, da je zelo. Kolikor vem, tega še vedno ni končal.

Krtački stresa

Ta teden se je pralni stroj odločil, da bobna ne bo več obračal.

Ker sem prepričan, da je ta tehnika dovolj samostojna, da ob sebi ne potrebuje človeka, me med pranjem ni v bližini, jasno. No, po uri in pol, ko ponavadi konča, so namesto treh lučk utripale kar vse. Tudi žehta na otip ni bila tako suha (oziroma manj mokra) kot je ponavadi. Pralni stroj sem ponovno pognal in ga opazoval. Brž, ko je v boben natočil vodo, je javil napako in jo sčrpal ven. Tedaj sem razumel, zakaj ni bilo tako suho.

Boben sem zavrtel na roke, da bi ugotovil, če se morda ni zopet snel jermen. Ni se, se je pa slišal drugačen zvok. Po iskanju po spletu sem potrdil sum, da so morda krive krtačke. Ni mi preostalo drugega, da pralni stroj zadaj odprem, snamem elektromotor in pogledam krtačke. K sreči je sestava precej enostavna, zato je bil motor snet v nekaj minutah.

Krtački sta bili izrabljeni, sicer ne dokončno, ampak sem pomislil, če ju zamenjam, ne morem veliko izgubiti. Nažalost se na servisu ni nihče oglasil razen faksa, zato sem se podal na pot v upanju, da jih imajo na zalogi. Sledila je najbolj stresna vožnja po cesti, katera skupaj z načinom vzdrževanja zasluži svojo objavo. Ko sem vstopil v poslovalnico sem bil prepričan, da sem zaparkiral gospoda pred mano, in res je bilo tako, čeprav mu je nekako uspelo izlezti.

Dobil sem krtački, ju potem še primerjal s staro, a sta na koncu brez težav sedli na svoje novo mesto. Pralni stroj sem sestavil nazaj in upal, da se bo začel boben obračati. In se je. (: