Blog se približuje svoji deseti obletnici obratovanja. Predvsem sem vesel, da je preživel prvi dve leti svojega obstoja oziroma da ni postal še ena spletna slepa ulica; in kot drugo tudi to, da je obdržal svoj prvotni naslov. Vmes je sicer zamenjal dva ducata oblik, vendar sem s sedanjo obliko kar zadovoljen.
Prebral sem drobec starih objav. Bile so jedrnate in zato kratke. Vmes so se podaljšale, sedaj pa so zopet kratke. Pravijo, da se zgodovina ponavlja, in res sem včeraj med bežnim listanjem nove knjige ponovno odkril Avogadrovo število. Nekoč sem ga znal na pamet. Znal sem ga vsaj šest let, potem pa sem ga pozabil in to tako zelo, da se ne bi spomnil ne njegovega imena ne njegove vrednosti.
Ko se zazrem nazaj in pomislim na vse konstante, kamor spadajo tudi vse letnice pri zgodovini, se vprašam, kaj je bil takrat smisel, če pa sedaj iz izkustva ne vem skoraj ničesar in bi zagotovo imel popravne izpite pri skoraj vseh predmetih. Tudi možgani v visokotehnološki kadi bi se morali prilagoditi svetu, kjer so informacije dobesedno na dlani. Reševanje iz zagat, to se je smiselno učiti.
Zadnje čase se pogosto vprašam, kaj ljudje počnejo doma. Mar hodijo v službo, da si potem kupijo vsaj en meter širok televizor, pred katerim kratkočasijo svoj dolgčas, in vsako leto nov mobilni telefon za pol plače. Psihologi takšim predpišejo prispodobo, da živijo v zlati kletki: imajo popolno življenje, ampak to je tudi vse. Ne poznajo izzivov, zmag in porazov, saj jim je njihovo življenje povsem po godu. Plastičen primer tega bi bila oseba, ki si skoraj vedno naroči pico klasiko (sir, šunka in gobice) in pa medicinska sestra, ki sprejema paciente, sicer pa si na spletu ogleduje hrvaška mesta, kjer bo preživela tri tedne odsotnosti od dela.
Želim si vsak dan nekaj novega, četudi potem ugotovim, da bi bilo za naslednjič bolje vzeti kakšno bližnjico, ampak največje zadovoljstvo dosežem, ko kaj osvojim. So tudi neuspehi, ko kdaj tudi v tretje ni tako kot bi moralo biti, vendar to še ne pomeni, da bo tako bilo tudi v četrto. (:
