Bakren omet

V začetku tedna sem skozi okno zijajoče opazoval v operacijsko dvorano, kjer se je opravljal poseg. Pojma nisem imel, kaj se je na zaslonu prikazovalo, in spraševal sem se, ali je ležeča oseba, okrog katere sta stali dve osebi, pod narkozo. Sam prostor oziroma dvorana mi je všeč, ker je naokrog dovolj prostora. Nisem pa si nikoli mislil, da mi po petih minutah nošnje vse pripadajoče zaščitne opreme tako vroče; vročina se kar kopiči pod kapo; in kakšno je bilo odrešenje, ko sem zunaj odstranil vso to nujno navlako s sebe.

Danes sem vlekel električno napeljavo in tudi tokrat mi je bilo vroče. Za vsaka dva metra napeljave sem izgubil po eno uro, saj je šlo vse tako zelo na tesno oziroma skoraj nikamor. Po zelo dolgem času, zagotovo že deset let; me je streslo. Občutek je takšen, drugačen, pod pričakovanji, ne morem reči neprijeten. Mislim, ko me je nazadnje streslo, je bil občutek intenzivnejši.

Včeraj sem imel pa slab dan.

Kajti razjezijo me, ko je nujno potrebno nekaj urediti zaradi njih samih, pa sploh ni bilo tako nujno.

Zadihano šepetanje

Med sestopanjem sem se počutil odlično. Užival sem v sencah, občutoval sem barve in se grel na dopoldanskem soncu. Dan je bil drugačen kot zadnjič.

Začel se je zjutraj, zgodaj, čeprav bi si želel, da bi bil začetek vzpona še pred sedmo uro. Na tleh je bilo veliko listja in dan je izgledal moker in vlažen. Po prvih petnajstih minutah moje nadpovrečno hitre hoje sem se ogrel in na hrbtu sem začutil pot. Skušal sem upočasniti hojo, ampak tedaj sem se počutil izredno neučinkovitega. Zdelo se mi je, da nikamor ne bom prišel. V nadaljevanju sem nahrbtnik nekaj časa nosil v rokah, potem na desni rami in ga skušal tudi na levi. Čeprav se sliši simetrično, na levi rami doživljam nahrbtnik precej drugače in nezanesljivo — kot da mi bo padel na tla — precej podobno nezmožnosti pisanja z levo (drugo) roko ali pa pomežiku na preostalo oko.

Ob cesti so se začele pojavljati kvadratne table z oznako ceste in število kilometrov tega odseka. Ko se je ta številka povečala na devet sem vedel, da sem, od zadnjega križišča, prehodil nekje malo več kot dva kilometra.

Prišel sem do križišča, kjer pa tokrat ni bilo avtomobilov, in se odločil, da grem po drugi poti. Končno je prišel čas za fotoaparat. Ozračje je bilo čudovito — prav takšno kot lansko leto takšen čas. V okolici je bilo videti nekaj sprememb in čez deset minut sem zavohal oglje in ožgana polena. Bila so zložena ob poti.

V daljavi sem zagledal ogromen kamen in ob njem izruvan kažipot. Jasno, kamen je tam na novo in bo verjetno zamenjal kažipot. Hodil sem še malo naokrog in opazil tudi nove električne omarice.

Vrnil sem se k ožganim polenom. V neposredni bližini, ob leseni koči, je bil podrt večji šotor in pod njim so še kar stale mize. Tkanina šotora je bila na več mestih raztrgana in pod mizami so ležale plastenke vina. Bilo je tudi nekaj zavojev plastenk mineralne vode, detergent, čebula in česen. Razdejanje ni imelo sinočnega izgleda; takšno stanje je pozdravljalo pohodnike že dlje časa.

Poslovil sem se od nereda in v misli so mi stopili kozarci na pol polni deževnice, tisti iz mize; jih bo kdo spraznil ali jih bo zmrzal prej razgnala?

Ob povratku, okrog pol desetih, sem začel srečevati pohodnike in kolesarje.

Odlično izkoriščeno dopoldne.

Premikanje prostorov

Že od nekdaj nisem ljubitelj voženj. Že kot otrok sem takoj po prihodu iz Ljubljane domov bruhal. Ne vedno, velikokrat pa. Tudi sedaj ni nič bolje; kombinacija sunkov in vonjav mi pač ne paše. Sicer ne dajem ničesar več iz sebe, se pa tisti čas počutim obupno, za nobeno rabo in samo še čakam, da pridem malo k sebi. Vonj dišečih smerkic v poljubnih oblikah mi je daleč od prijetnega.

Če pa jaz vozim, mi še nikoli ni bilo slabo. Izgleda, da je volan neke vrste pomirjajoče sredstvo. Zagotovo vozim drugače, kajti na daljših razdaljah sopotniki kmalu zadremajo.

Poleti obožujem vožnje ponoči. Z dobro glasbo ali pa brez nje. Všeč so mi prazne ceste in utripajoči semaforji.

Sedaj, jeseni, mi je všeč vrtinčenje listja za avtomobili. (: