Pritajena indolentnost

Že zjutraj se je videlo, da bi lahko dan bil primerno in dobro izkoriščen; k odločitvi so prispevale tudi nedavne padavine.

Nepreživeti časi

Že nekaj tednov sem v napetem razpoloženju oziroma poželjenju po preteklih časih. Način mišljenja sedaj ni popolnoma drugačen, saj ne vem, kaj bi v tem primeru predstavljalo „popolnost,“ je pa vsekakor drugačen.

Zdaj popravljam stvari, dobesedno. Iz štatle nekoč namenjene na odpad, a nikoli dejansko odpeljane, vlečem stvari in jih skušam popraviti. Nažalost so nekatere druge škatle dočakale svojo priložnost in jih sedaj več ni. Zdi se mi neverjetno, koliko spominov in vprašanj mi obudijo te stvari. Spomini mi pomagajo najdi preostale kose, a ne najdejo odgovorov na vprašanja, čemu in zakaj sem se odločil te stvari razdreti.

Pod črto mi uspeva in to me veseli.

Embalaža upornika

Danes sem nisem mogel več zadrževati; načel sem čokolado.

Imel sem jo v drugem predalu in jo lansko leto prejel kot novoletno poslovno darilo. Zapakirana je bila v celofan znotraj blago rebraste kartonaste kockaste embalaže. Na njej je pisalo ime glavnega mesta in pod tem okus oreha v temnem čokoladnem tonu. Takoj po odprtju kartona, je sledilo prvo razočaranje — nikjer nikakršnih izboklnin zaradi orehov – in tudi okus je bil temu primeren, sama grenkoba.

Sedaj sem pogledal ceno in lahko pritrdim, da te in podobnih čokolad ne bom nikomur niti sebi nikoli kupil. Ni vredna. Še tiste germanskih trgovinskih znamk so boljše. Vsaj meni.