Deplasirani soigralci

Lahko bi se cepil že pred tremi meseci, zagotovo med prvimi pettisoč, a sem svoje mesto raje prepustil drugim. Če bodo poletno razigranost pogojili s cepljenjem, se pač bom.

In, če bi se, se bi izključno z ameriškim cepivom Comirnaty, ker mi je všeč način njegovega delovanja: v telo se vnese „navodilo za delno sestavo virusa,“ ki ga organizem upošteva in ga sestavi, delno sestavi oziroma ga sestavi ravno toliko, da to organizem prepozna kot tujek, ustvari protitelesa in se brani. Ideja je, da bi na ta način ustvarjena protitelesa kasneje prepoznala tudi pravi virus in bi bila obramba organizma hitrejša.

Zaznal sem, da nekaj ljudi ne odobrava tega cepiva, saj niso pripravljeni v svoje telo vnesti to „navodilo“, po drugi strani pa se dnevno prehranjujejo s hrano in z njo v svoje telo sprejemajo tuj dedni material oziroma navodila.

Pritajena indolentnost

Že zjutraj se je videlo, da bi lahko dan bil primerno in dobro izkoriščen; k odločitvi so prispevale tudi nedavne padavine.

Nepreživeti časi

Že nekaj tednov sem v napetem razpoloženju oziroma poželjenju po preteklih časih. Način mišljenja sedaj ni popolnoma drugačen, saj ne vem, kaj bi v tem primeru predstavljalo „popolnost,“ je pa vsekakor drugačen.

Zdaj popravljam stvari, dobesedno. Iz štatle nekoč namenjene na odpad, a nikoli dejansko odpeljane, vlečem stvari in jih skušam popraviti. Nažalost so nekatere druge škatle dočakale svojo priložnost in jih sedaj več ni. Zdi se mi neverjetno, koliko spominov in vprašanj mi obudijo te stvari. Spomini mi pomagajo najdi preostale kose, a ne najdejo odgovorov na vprašanja, čemu in zakaj sem se odločil te stvari razdreti.

Pod črto mi uspeva in to me veseli.