Jutranja rosa

Projekt nakupa kolesa je, po prvih občutkih, obsežnejši kot je bil nakup avtomobila, saj je precej več podrobnosti — celo čevlji so prišli z navodili za uporabo.

Najprej nekaj zgodovine. Nekje deset let nazaj sem pred smetiščem rešil modro cestno kolo ljubljanske proizvodnje, naročil zanj pneumatiki iz Združenih držav, saj nisem nikjer bližje našel enakih, ter ga očistil z zobno ščetko in s kuhinjskih razmaščevalcem z vonjem limone. Potem sem se začel voziti, a je verjetno količina prevoženih kilometrov vsako leto upadala z vnemo. Ne bom se spomnil, kako je upadalo, vendar sem prepričan, da je očitna sprememba nastala z zaključitvijo šolanja, s čimer so se poslovile poletne počitnice.

Lansko leto sem se na cesti preveč približal travnim bilkam in te so zašle v ležaj, kar je zahtevalo predčasno vrnitev, poseg čiščenja, jasno zopet z enakim razmaščevalcem, in mazanje. Sledilo je iskanje občutka pri zategovanju kontramatic na obeh strani osi. Če sem zategnil preveč skupaj, sem med vrtenjem čutil majhne drobce — enako občutku drsenja kuhinjske deske po mizi, na kateri so ostali kristali soli ali sladkorja. Če sem zategnil premalo skupaj, je nastala „zračnost,“ kar zopet ni bilo dobro. Občutek pri prvem obroču (kolesu) sem našel kar hitro, pri zadnjem pa je trajalo nekaj dni, ampak naposled sem ga le našel in zabava se je lahko nadaljevala.

Nato sem opazil, da sem v desetih letih v sprednjem verižniku izgubil dva vijaka od petih, zato sedaj po vsaki poti preverim, če so preostali trije dovolj zategnjeni. Tudi med vožnjo vsake toliko časa preverim, če imam res še vse tri. Mnogo pred tem sem opazil, da sta oba obroča, izrazito zadnji, ukrivljena, vendar se s tem nisem preveč ukvarjal, saj za ravnanje nimam niti primerne opreme niti ne želim tvegati utrganih špic.

Zaradi omenjenih tveganj in nedobavljivosti (potrošnega) materiala, sem se odločil za korak naprej. Bežno sem preletel splet in po nekaj dneh našel spletno stran (proizvajalca koles), ki sem jo opazil že pred leti, kar pomeni, da sem nova kolesa občudoval že prej, ampak se takrat nisem prepričal v nakup.

Opazil sem, da tako kot pri avtomobilih obstaja moda tudi pri kolesih, saj so pomembna modelna leta, pred tem pa, da je (vsaj pri cestnih kolesih) najpomembnejša masa sestavnih delov. Ljudje tehtajo sestavne dele, izbirajo dele iz lažjih litin, skrivajo pletenice pred vetrom (oziroma jeklenice, če so iz jekla) … Glede na to, da je moja telesna masa spreminjajoča iz tedna v teden in ne tekmujem, mi en kilogram težja oprema ne igra vloge, zato sem izbral (najcenejše) kolo z okvirjem iz aluminija in sestavnimi deli običajne sestave, po kakovosti na lestvici od ena do šest (najbolje) na četrtem mestu. Že to, bo glede na dosedanje stanje relativno gledano precejšna razlika.

Tipično se cestna kolesa dobavljajo brez pedal, saj je izbira teh odvisna od načina pripenjanja in od čevlja, zato sem si najprej izbral, po mojem občutku najbolj razširjen, način pripenjanja in kupil ustrezne pedale, malo boljše brez utemeljenega razloga.

Na področju kolesarjenja nisem strokovnjak, zato po mojem (fizikalnem) mnenju se kolesarski čevlji na pedale pripenjajo iz vsaj dveh razlogov. Pri razlog je ta, da je „noga vedno na najboljšem mestu“ oziroma da se zagotovi prenos kar največje sile stopala na gonilko, in drugi ta, da lahko s preostalo nogo tudi vlečemo pedal navzgor, zaradi česar menim, da bom med vožnjo navkreber potreboval manj vstajanja in zibanja kolesa levo in desno.

Toliko za torek.

Čista potratnost

Lansko poletje sem šel skozi gozd. Bilo je tako soparno in navkreber, da sem se komaj prebijal naprej, ampak sem se, saj nisem želel zaostajati. Takrat sem ob poti na tleh opazil kovinsko tablo z belim napisom na rdeči podlagi, ki tam ni imelo smisla, in takrat mi je bilo žal, da te table nisem pobral in jo odnesel domov.

Danes sem šel ponovno v gozd po isti poti zgolj za to, da bi to tablo prinesel domov, vendar je tam, kjer se spominjam, da je bila, nisem več našel. Vsi preostali moji občutki so bili ravno takšni kot takrat, kot da vmes ni minilo štiristo dni. Bilo ni edino vročine oziroma sopare, vendar tega nisem niti pogrešal.

In občutki sedaj? Kot že nakazano mi je žal, da tega nisem storil takrat, vendar sem razmišljal naprej. Zakaj se sedaj tolčem po glavi, če sem na istem — nimam table — kot bi bil, če lansko leto te table ne bi opazil ali če ne bi šel nikoli po tej poti, torej sploh ne bi vedel za njen obstoj.

Se bi tolkel po glavi, ker nisem opazil nečesa, česar sploh ne poznam. Koliko je stvari, ki gredo mimo moje zavesti, in zakaj se, če se, spravljam v slabo voljo zgolj zaradi svoje zavesti — poznavanja.

Znani tujci

V petek sem se zbudil z občutkom, da so bile sanje tiste noči do zdaj najboljše. Posebno me je presenetilo tudi to, da so se končale ob pravem času — tik pred budilko. Sanjal sem nekaj, kar je bilo zelo podobno igri „lights out“ oziroma minolovec, le da so ljudje skakali po tlakovcih okrog cerkve.

Naslednja dva jutra os bile pripadajoče sanje bolj kot ne katastrofa; sploh, ker sem v petek zvečer iskal nekaj sladkega v količini dveh mozartovih kroglic, našel pa sem tristogramsko čokolado s keksom. Najprej sem si rekel, da bom pojedel le dve vrstici, nakar si nisem mogel pomagati in šel do polovice in nato kljub svojemu nezadovojstvu v ovoju za naslednji dan pustil samo še dve vrstici.

Naslednji dan sem zato šel na kolo, prevozil okrog petinštirideset kilometrov in se na koncu spraševal, čemu imam prestave oziroma zakaj jih ne uporabljam. Dan zatem pa še na tri in pol ure dolg pohod, pri čemer sem se zadnje pol ure spraševal, zakaj so moji odzivi takšni kot so in čemu se tako rad prepiram z besedami.

Sedaj sem si vzroke poenostavljal in prišel do zaključka, da to predvsem zaradi občutka ogroženosti oziroma straha pred neznanim.