Mraz malodušja

Dvonivojsko preverjanje – modni pristop grenitve razpoloženja, ker v nujnosti ne deluje in naslednji dan še kar ne. Sporočilo ni bilo dostavljeno, četudi je bilo že drugič odposlano. To ni bilo prvič. Prvič, pred leti, sem nekako v tisti nuji uspel s telefonskim klicem doseči, da so mi dodali še drugo telefonsko število, katero pa sedaj nisem mogel izbrati za prejem sporočila. Z vztrajnostjo oziroma s poskušanjem mi je drugi dan le uspelo vstopiti brez kakršnega dodatnega preverjanja in tako, da še meni ni jasno kako. Za nameček pa jim je težko priznati, da imajo težavo oni.

Trg zgodovine

En dan sem mimogrede smuknil v prodajalno rabljenih oziroma obnovljenih stvari. Stolčki, mizica, na njej oranžen pisalni stroj ter rdeč telefon … Saj imajo, precej imajo, ampak v vsem tem nisem videl drugega kot prizorišča za snemanje oziroma vir pripomočkov za poustvarjanje preteklosti na odru neke predstave. Vsi ti predmeti zame nimajo nikakršne zgodbe. Kaj mi bo ta šalčka, ta krožniček, ta videokaseta … zakaj ne bi bila tista šalčka, tisti krožniček … zakaj bi sploh kaj bilo.

Že tako imam dovolj navlake, preveč navlake. Če si kaj želim, je to mikroskop, sicer ne z veliko povečavo – toliko da razločim desetinko milimetra v bleščeči, zrcalasti okolici, vendar takšen, da ga je mogoče pričvrstiti na rob mize ali steno in povleči k sebi ali odriniti stran oziroma ga uprabljati kot namizno svetilko – pod objektivom ni ničesar, vendar ga zaenkrat nimam kam trajno namestiti, začasne oziroma vedno–v–napoto rešitve pa si ne želim.

Začuda so v prodajalni imeli tudi gramofonske plošče. Tega sprva nisem opazil, dokler tam ni neko dekle po njih vprašalo, saj so bile zložene v pohištveni omarici dnevne sobe. Motiti je nisem želel, dodatno pa sem se tolažil; kar je bilo zanimivega, so že pobrali, nekega blaženega odrešenja ali česar koli drugega pa tudi ne bom doživel. Še na tiste, ki jih imam, nisem položil igle že vsaj dve leti, zagotovo tudi več.

Po moje je tako, lažje dostopno manj cenjeno.

Spomina piš

Takšen čas, mogoče je bil celo prvi maj, nekje tri ali štiri leta nazaj v času množičnega širjenja okužbe, sem se peljal na vlaku, katerega je gnala parna lokomotiva na premog. Izpostavil bi tri stvari.

Vonj premoga je tako izrazit in značilen kot vonj konoplje med sprehodom v parku. Ko se ga oziroma se jo zavoha, se točno ve, za kaj gre. Temu sledi dim, ki se vali glede na veter. Ko se lokomotiva pelje v smeri vetra, je vožnja užitek. Ko pa se smer spremeni in lokomotiva pelje nasproti vetra, dim nese v vagone in vožnja niti pod razno ni več uživanje. Ker se v dimu znajejo tudi ogorki oziroma iskre, ti v ustih ustvarijo ogaben okus, zato se je v izogib temu bolje peljati s pogledom nazaj. Zadnja, tretja, stvar pa je izviren izkoristek tudi odpadne oziroma izkoriščene pare, zaradi katere se lokomotiva oglaša „čuha–puha.“

Lokomotiva ni nič drugega kot parni stroj s kotlom, ventilom in valjem z batom, ki žene kolo.

Cev iz ventila (prekat za izkoriščeno paro) je speljana na dno dimnika in, ko para zapusti valj, bušne v dimnik in skupaj z dimom zapusti dimnik. Ker en obrat pogonskega kolesa pomeni dva hoda bata (polnjenje in praznenje valja), para useka enkrat na obrat oziroma dvakrat na obrat (dva valja, en za levo kolo, drugi za desno, neenakomerno). Hitrejša vožnja pomeni več obratov, pogostejše zapuščanje dima iz dimnika in višjo frekvenco buhanja. Ko se dotok pare v dimnik zapre, v dimniku nastane podtlak, ki povleče svež zrak pri kurišču, kar pripomore k višji temperaturi gorenja.

To pa ni vse. S porabo pare se v parnem kotlu porablja tudi (še ne uparjena) voda, zato jo je potrebno nenehno dovajati iz rezervoarja. Ker je v kotlu para pod pritiskom in ta pritiska na vodo, je potrebno svežo vodo vbrizgati. Črpalka za vbrizg tako kot tudi piščalka deluje na paro in v izvedbi te lokomotive izkorišča Venturijev učinek, zato se jo imenuje parni injektor. Sodeč na strojevodjino vzhičenost pri razkazovanju in razlaganju tega sestavnega dela, smatram, da je ta injektor najpomembneši del lokomotive.