Brezpotje vodenja

Iskanje stranskih krajših poti v koloni in tehtanje izzidov, ali se nekako in koliko prej pride skozi mesto, je podobno odločitvam koliko in za koliko delnic kupiti. Včasih je odločitev boljša, včasih pa slabša, vendar iz izkušenj ugotavljam, da je bolje ostali pri prvotnem načrtu. Tako kot bom iskal krajšo pot, jo bodo iskali tudi drugi; in tiste delnice, ki jih bom kupoval, bodo kupovali tudi drugi.

Obstaja psihološki pojav odločitvena utrujenost oziroma utrujenost zaradi odločanja (slovenski izraz mi ni poznan), kjer upada kakovost človekovih odločitev, ko ta čez dan sprejema vedno več odločitev. Povsem analogno utrujenosti mišic po fizičnem naporu. Upad zmožnosti se kaže v sprejemanju impulzivnih ali preranih odločitev oziroma na drugi strani v neodločenosti. Torej rek, da je včasih najbolje odločitev prespati, ni iz trte izvit.

Trenutno sem v zelenem dvomestnem številu. Izbral sem si nekaj podjetij, katere bom opazoval in se za njih odločal naslednje leto, saj mi odmerjena količina denarja pojenja. Meje morajo pač biti, sicer je to tako zasvajajoče kot čokolada. Če bodo posledice tega vlaganja priskrbele vsaj eno čokolado na dan, bo življenje postalo res slajše. Naj bo to želja za prihodnje leto.

Spomnil sem se semaforja, ali je tabla zavedla ali je trgovina nato spremenila prodajni program, ampak tam je sedaj špecerija.

Decembersko praznodušje

Žusem je hrib, na katerem je postavljen leseni stolp. Ko je bil stolp že postavljen, so donacije oziroma donatorji poskrbeli, da je bil nadgrajen in postal še višji (osrednja strehica nad večjo razgledno ploščadjo). Imena teh so vgravirana v vsako stopnico. Do samega stolpa vodi več poti, mimogrede sem naštel vsaj štiri. Po mojem mnenju je najlažja pot iz smeri kraja Dobrina, kjer je mogoče parkirati poleg cerkve svetega Valentina. Še ne sto metrov stran je postavljena tudi cerkev svetega Jakoba. To me je presenetilo za tako majhen kraj.

Iz stolpa je razgled v lepem vremenu prečudovit.

Področje (hriba) je dovolj majhno, da si človek za povratek brezskrbi ubere svojo pot in si razgiba izlet.

V bližini je tudi Slivniško jezero.

Utesnjenost špranje

Strmim v zapis svojega imena … morda ne morem verjeti, da mi je tako tudi ime? Ne vem. Občutek imam, da nekaj zadnjih let živim v nekem svojem svetu, ki se je takrat pred leti odcepil iz resničnosti. Motijo me spremembe, rad bi imel tako kot je bilo. Na križišču je sedaj semafor in na strani, kjer je bil nekoč travnik in goščava, je sedaj gradbišče. Če tabla pred gradbiščem ne zavaja, bo tu stala trgovina s keramiko.

Področje, na katerem so nekoč obstajala jezerca, je sedaj poplavljeno zaradi jezu hidroelektrarne.
– zapisano dvajsetega maja 2020

Po petih letih in sedmih mesecih ne poznam ne križišča ne gradbišča in ne trgovine; morda je tabla zavajala.