Spodbudne krilatice

Na železniško postajo odidem vsak dan. Tam je vsak vlak ob svojem peronu in vlaki čakajo, da se nanj vkrca oseba. Osebe na peronih z mano vred se med seboj ne poznajo, se ne vidijo in točno ne vedo, kam bo kateri vlak odpeljal. Vse, kar vedo ali pa tudi ne, je njegov izgled in približen potek njegove proge (mimo morja, mimo jezer, mimo polj ali mimo vzpetin). Ponavadi, a ne vedno, vedo, če so na tem vlaku tudi domače živali, če je pestrost hrane omejena, če pogovorni jezik ni slovenski, če na njem kadijo in uživajo alkoholne pijače in če se na njem drogirajo. Vsekakor pa osebe ne poznajo, kako bo vožnja potekala in kdaj se bo ta končala. Če se človek ne odloči vkrcati, se vrne naslednji dan, čez dva dneva ali se ne vrne – njegova izbira.

Naslednji dan so ob peronih drugi vlaki in po oceni se vlak zopet pojavi po približno enem tednu dni, če se nanj nihče ne vkrca; lahko pa se tudi ne. Lahko pa se in se, ob kakšnem peronu pojavi popolnoma drugi vlak.

Kateri vlak torej izbrati? Kako obžalovati izbiro?

Ostrina končnih elementov

Na terenu me je telefon presenetil, saj so zajeti kadri oziroma fotografije izgledale živahnejše, predvsem so osenčeni deli izgledali svetlejši napram fotoaparatu; oziroma nisem imel nikakršnega subjektivnega mnenja v prid fotoaparatu. Sledi primerjava.

Prva razlika je očitna: slike iz telefona so ostrejše oziroma imajo res izrazite robove; drevje izgleda kot grmovje, res nenaravno, a si sedaj lažje utemeljujem početje ljudi, ki si s telefonom besedilo najprej poslikajo in ga nato preberejo. Druga razlika so svetlejši temnejši deli (del stavbe z rastlinjem pod žlebom na desni strani fotografije in spodnja stran podesta na levi strani iste fotografije). Tretja razlika je v svetlosti svetlih barv. Ta je opazna na navpičnih gradnikih stolpa, v odtenku neba ter je povezana z že omenjeno svetlostjo temnejši delov: svetlejši temni predeli prinesejo tudi svetlejše oziroma presvetle svetle predele.

Začel sem s štirimi telefoni, vendar sem nato nadaljeval samo z enim, kajti takšen postopek fotografiranja za kasnejšo primerjavo je strašansko zamuden in nisem ga najbolj vešč. Če ne drugega; če želim imeti dobesedno naravne fotografije, zdaj vem, da mora telefon ostati v žepu.

Brezpotje vodenja

Iskanje stranskih krajših poti v koloni in tehtanje izzidov, ali se nekako in koliko prej pride skozi mesto, je podobno odločitvam koliko in za koliko delnic kupiti. Včasih je odločitev boljša, včasih pa slabša, vendar iz izkušenj ugotavljam, da je bolje ostali pri prvotnem načrtu. Tako kot bom iskal krajšo pot, jo bodo iskali tudi drugi; in tiste delnice, ki jih bom kupoval, bodo kupovali tudi drugi.

Obstaja psihološki pojav odločitvena utrujenost oziroma utrujenost zaradi odločanja (slovenski izraz mi ni poznan), kjer upada kakovost človekovih odločitev, ko ta čez dan sprejema vedno več odločitev. Povsem analogno utrujenosti mišic po fizičnem naporu. Upad zmožnosti se kaže v sprejemanju impulzivnih ali preranih odločitev oziroma na drugi strani v neodločenosti. Torej rek, da je včasih najbolje odločitev prespati, ni iz trte izvit.

Trenutno sem v zelenem dvomestnem številu. Izbral sem si nekaj podjetij, katere bom opazoval in se za njih odločal naslednje leto, saj mi odmerjena količina denarja pojenja. Meje morajo pač biti, sicer je to tako zasvajajoče kot čokolada. Če bodo posledice tega vlaganja priskrbele vsaj eno čokolado na dan, bo življenje postalo res slajše. Naj bo to želja za prihodnje leto.

Spomnil sem se semaforja, ali je tabla zavedla ali je trgovina nato spremenila prodajni program, ampak tam je sedaj špecerija.