Na ta, ponovno zasnežen današnji, dan se odprava prične pri pokopališču.
Pelje po gozdni cesti …
… do kažipotov …
… mimo koče …
… po stopnicah …
… z razgledom nad krošnjami …
… skozi odprtino še višje …
… na stolp.
Tu in tam kakšna zanimivost.
Na eni izmed fotografij je naveden kraj, kjer je postavljen ta stolp.
Očitno ne, slišno pa so si nekateri privoščili dovolj novoletnega hrupa. To me je motilo dovolj, da sem začel razmišljati, kaj je to strnjeno naselje. Tudi zaradi količine zaužite hrane se nisem počutil najbolje in sem si zgolj želel, da to dvoje čimprej mine. In je.
Končno sem našel vrečko s kovinskimi deli, ki sem jo iskal že štirikrat prej. Vedel sem, kje je nazadnje bila in kaj drugega sem takrat še počel, da sem jo mimogrede pri tem umaknil nekam drugam, in vedel sem, kam je nisem umaknil, ampak to ni bilo dovolj. Ko sem jo tokrat iskal tam, kjer sem iskal že štirikrat poprej, sem se spomnil, da mora biti še vedno v škatli, kakšna je ta škatla in da se ne spomnim, da bi to škatlo proč vrgel. Odprl sem omaro, kamor sem danes zjutraj pospravil ogromne obliže, namenjene ne vem kateremu delu telesu, daljše od dolžine podlaketi, odmaknil sloja kartona in tam spodaj opazil škatle; tudi to iskano škatlo in tudi preostale škatle s še ne dovolj pogrešanimi stvarmi.
Nekaj tednov nazaj sem tudi našel iskano škatlico z maticami, katere sem bil iskal poleti. Takšna kot iz glave je bila na polički, stalno pred očmi, le en meter nižje, ampak očitno bo na škatlice potrebno očitno začeti pisati, kaj te vsebujejo, sicer so vse rjave ali bele.
Smrtnost daje življenju smisel. Mir, ljubezen, prijateljstvo. To je dragoceno, ker vemo, da ne more trajati.
Enako velja za tri tisoč dvesto triinpetdeset zgrešenih naložb.
