torek, 27. oktober 2015

Enajsti brat

Obisk številka ena.

Po nekaj urah pogovor nanese na tretjo sezono oddaje iskanja najboljšega šefa (kuhanja) in, čeprav nisem najboljši poznavalec dogajanja oziroma ker sploh nisem, me zanima mnenje, njihov pogled na dogajanje.

Pripravljajo količinsko skromne obroke, zadnje čase pa si pomagajo tudi z orodji, ki jih zagotovo ne vidimo v slovenski kuhinji, kot so prenosni plinski gorilnik, tekoči dušik ipd. V smeti se zmeče še užitno hrano oziroma takšno, katero bi se dalo še „popraviti.“ Večina se strinja, da okus hrane, ki jo morajo pripraviti, ni enak okusu večine ljudi in tudi pripravljalcem, ter da je oddaja izgubila smisel, kar se opazi tudi v spremenjeni lokaciji dogajanja.

Nekaterim je oblika oddaje vdihnila pravniški vidik in so se potopili, če se dobro spomnim, v zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili. Zakaj? Nekateri kadri so posneti z namernim (jasno) prikritim oglaševanjem, v katerem se opazi tudi embalaža žganih pijač, in gre za razvedrilno oddajo, ki se predvaja v času, ko je oglaševanje takšnih izdelkov prepovedano.

Ko smo že pri oglaševanju, se med listanjem po takšnih in drugačnih prepovedih ugotovi, da so nekateri oglaševalci prebrisani, kajti ne oglašujejo same pijače, temveč prikazujejo silhuete, obrise in abstraktnejše slike, ki v gledalcu vzbudijo asociacijo na njihovo pijačo, kar pa ni prepovedano.

Zanimivo mi je, da me vsako leto nekdo opomni in reče: “Glej S tekmuje.“ „Ali ti veš, da je D v oddaji?“ Zatem se prepričam in res, vsako sezono je tekmovala natanko ena oseba, ki jo poznam in katera pozna mene, in takoj ko se prvič zagledamo, je moje prvo vprašanje, kakšne so pogodbene kazni in podobno.

Izvedel sem, da se tekmovalci zavezujejo, da se pred kamero ne bodo skrivali ali se postavili za njo oziroma na takšno področje, katerega ta ne more zajeti. V konkretnem primeru naj bi bile te postavljene tudi okoli hiše ter uprte v hišo, zato se ne sme nihče preveč oddaljiti od hiše.

ponedeljek, 26. oktober 2015

Konzerva svežine

„Kaj imaš to,“ jo vprašam.
„Lak za nohte,“ mi odgovori.
„Koliko stane?“
„Tam okoli dva evra“
„Koliko ga je?“
Na steklenički prebere „8 mililitrov“.
Pomislim na svojo pločevinasto posodo in rečem: „Jaz sem dal osem evrov in pol za en deciliter. Lahko greva tja, kjer ti bodo namešali kakršen koli odtenek, potem pa ga razdeliš, saj ga bo tako ali drugače preveč.“
„Ampak kako naj vem, da ne bo šel skozi noht.“
„Eh, te barve za avtomobil so itak na vodni osnovi, in dejansko zelo slabe … ampak kaj je to sploh?“

„Je barva? Je lak? Je barvni lak? Je barva z lakom? Če imamo brezbarvne lake, potem imamo tudi takšne z barvo? Kakšna je sploh razlika med barvo in lakom? Zakaj sploh to razlikujemo, če pa ne poznamo razlike, v trgovini pa vedno piše barve in laki.“

Kolikor vem, se sloj laka nanese na sloj barve in zato služi za zaščito in sijaj.

Mimogrede, je pred več leti, zagotovo pred vsaj desetimi, ati z avtomobila želel očistiti ptičji medletni proizvod. Uporabil je šampon globoko rumene barve, ki ga je našel v kopalnici in katerega so tisti čas oglaševali po televiziji, češ da ne povzroča solz ter rdečih oči. Verjeti ali ne, je ta šampon razžrl lak avtomobila.

nedelja, 18. oktober 2015

Oprano ime

Prosijo me za uslugo in najprej traja slabo uro, da pridem do tja, kamor sem prišel samo s tem namenom. Ko sem že tam, pa se stvari ne odvijajo, tako kot mi je bilo naročeno. Tako se znajdem v stanju s svojo zardelostjo, iz katerega ne vidim izhoda in sem vanj prišel zaradi svoje dobrosrčnosti. Tam ni ljudi oziroma nikogar, komur bi lahko stvar izročil; kar tako prepuščeno samo sebi je ne mislim pustiti; pa tudi ne spodobi se, da bi s stvarjo samo odšel. Ker mi tudi tisti, ki so me prosili, ne morejo pomagati, se v glavi počutim kot nekdo, ki teče kolikor hitro ga nesejo noge (ali se celo pelje v avtomobilu) in išče zid, v katerega se bo zabil, a se mu zidovi odmikajo.

Zato sem na sploh ljubosumen malomarnim ljudem, katerim preveč zaupaš. Briga jih, kaj se bo s stvarjo zgodilo, če bo ta sploh prišla do tja, ali je ne bo nikoli nazaj.

Takšni ljudje si upajo s hišnimi copati stopati po travi, morda tudi zemlji, takšni ljudje si upajo s čevlji stopiti na parket, takšni ljudje si upajo z nožem rezati v s-teflonom-zaščitenem pekaču. Kaj ti na koncu poleg dela s čiščenjem in razpraskanega pekača sploh preostane?