Drobtine poletja

Včasih zadošča zvok vode in vonj vetra.

Nagib najstva

Uspešnost oziroma bolje rečeno uporabnost človeka ima obliko hriba. Vsak začne v omejeni dolini in se želi povzpeti na ta hrib. Razlike med ljudmi so razlike v hitrosti in načinu izbire poti, ter v obliki hriba, ki mu ga predpisuje njegova osebnost. Položnejši hrib pomeni počasnejšo, a zagotovljeno rast, medtem je plezanje po strmejšem težje. Ker hrib seveda nima le enega vrhova, marsikdo obtiči na neki vmesni višini, pa tudi redko kdo doseže tistega najvišjega.

In vedno več sumov ter domnev obstaja o obliki mojega hriba ter mojem potovanju po njem. Glede na to, s čim vse sem se ukvarjal, se ukvarjam, kako delujem in kako me vidijo drugi, je moj hrib ravno tak kot vulkan, ki ima v svojem žrelu vrh višji od roba, in, ker mi nikoli ne uspe priti na to središče, se sprehajam po robu.

Čeprav je pot kroženja dolgočasna, me čudi, čemu dajem vtis svoje vztrajnosti. Morda zaradi obupa nad obupom? Odločitve so pretežno nespametne. Narejene odločitve se izkažejo za nepotrebne in prezrte izbire kot dobre.

Trpljenje nesreče

Vedeli so, da lahko poberejo še več, če ustvarijo potrebo po trošenju, ko potešijo človekove želje, poskrbijo za njegovo ugodje in mu nahranijo egoizem. Zato je bil razvoj ekonomije takšen, da se ni spraševalo, kaj je dobro za človeka, temveč kaj je dobro za rast sistema, in človek postaja vedno večji potrošnik.

Današnja družba je zunaj tirov. Človeška narava je prestopila smisel obstoja, saj je človeku pomembnejše, kaj ima, in ne več toliko, kaj je. Si lastiti, imeti moč, agresijo, pohlep in zavist; ali biti dober in ustvarjalen? Okolje slednjega ne spodbuja, zato postajajo ljudje zaslepljeni z narekom množice in pogosto izgubijo svojo drugačnost. Tega ne bodo priznali, zdi se jim preveč naravno. Naravno v umetniji. Ampak končna postaja se konča v prostoru omejenih razsežnosti, kjer življenje preide v spomine oziroma v to, kar si bil.