Ponovna poslovitev

Zdi se mi, da je zadnji teden v oktobru tisti najbolj jeseni podoben čas, v katerem zaživijo barve. Med vsemi barvami, ki nadomestijo zeleno, mi je zaradi svoje živosti najljubša ravno rumeno barva, povečini sadnega drevja. (:

Pa tudi temperature zunaj tik pod Soncem so še vedno prijetne dokler se ta ne skrije ali pa kaj zastre. Zaradi tega Soncu očitam, da je hinavsko.

Ljubka degradacija

Že dlje časa se mi zdi, da prihaja do miselne recesije, nekakšne nasičenosti pomanjkanja zamisli. Kamorkoli in karkoli pogledam vidim zamisli prevzete od drugod. Seveda tako nastanejo alternative, ampak kdo si želi alternativ, če so same zase neuporabne, vse skupaj pa nezdružljive.

To so vrtički sredi puščave. Lahko odideš drugam, se med potjo odvajaš oziroma privajaš, ampak s sabo ne moreš nositi toliko vode, da bi lahko katerakoli sadika preživela to pot.

Na drugi strani nastajajo velike združbe, ki človeka utesnijo, si ga podredijo. To ni združevanje vrtičkov, temveč njihova rast v višino s ponujanjem še drugih storitev ali izdelkov. Tako se vrtičku pripoji še zabaviščni park in mehiška restavracija. Ko je človek enkrat v takšnem okolju, mu je veliko težje prehoditi puščavo, da pride do drugega vrtička in še enkrat toliko do pride do neke restavracije, saj ta dva še stojita v puščavi sama zase.

Odvisno od značaja človeka, ampak večina ljudi v takšnem okolju, kjer je vse na dosegu roke, ne pomisli o morebitni zamenjavi. Sčasoma bodo alternative zamrle in kakršna ponovna vzpostavitev teh bo težka, saj bo nemogoče ujeti ves razvoj, ki ga je v vmesnem času ustvarila velika združba.

Razhajalo se bo in razlike med veliko združbo in preostalimi se bodo le še povečale. Ta ugotovitev je zapisana že v Svetem pismu kot „Kajti vsakemu, kdor ima, se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.“

Na koncu ne bo alternativ in vse zamisli bodo zatrte.

Trenutno me zanima, kaj počno oziroma s čim se ukvarjajo ljudje, da ne mislijo.

Mišljenje resničnosti

V glavi nastaja hrup, zaradi katerega težje zaspim. Te energije, tega šuma ne znam omejiti, saj bolj kot se trudim, več ga je; in ne znam odnehati.

Želim si, da bi bil za devet let mlajši, da bi že prebral vse knjige, ki si jih sedaj želim prebrati, da ne bi bila vsaka knjiga za vsaj petsto listov debela oziroma da v njej ne bi pisalo tistega, kar je napisano v preostalih knjigah ali kar sem že nekje prebral.

Morda je devet let preveč; dovolj bi bilo samo šest let. Po drugi strani pa še dobro, da ni jih dvajset preveč.

Delo dobro dene, saj se tedaj lahko misli sprostijo. Ni mi tako lahko kot nekaterim, ki se usedejo na plažo ali pomol ob morju ali le uležejo na ležalnik doma na vrtu in mislijo, kar že mislijo, če sploh mislijo. Jaz sem eden izmed tistih, ki premišljujejo o vprašanjih „kaj če“ o preteklosti in prihodnosti in takšna vprašanja za človeka niso dobra, zato je potrebno zatreti vse pogoje za njihov obstoj.