sobota, 29. december 2018

Hrbtišče razočaranja

Počutim se kot zemlja brez dotika, morda le kot kremšnita.

Dvakrat sem se sprehodil po trgovskem centru, ozirajoč v izložbe in opazujoč na police, na koncu pa sem blagajno zapustil z računom in listkom, s katerim sem si v naslednjih nekaj minutah hoje proti avtomobilu „na telefon“ naložil dobroimetje.

Verjetno je zanimivo dejstvo, da v telefonu nimam shranjene niti ene telefonske številke in kličem tako, da poiščem številko med prejetimi klici ali sporočili. To sicer ni povezano, čeprav mislim, da bi sedaj (pravno-formalno) po majski direktivi moral pridobiti soglasje vsakogar, katerega številko in ime bi si shranil v imenik, saj gre vendar-le za osebni podatek.

Danes sem si po dolgem času opral avtomobil in očistil prvo steklo umazanje, ki mi je kradla pogled iz vozila. Rokave sem si popravljal s kupčki pene na mokrih dlaneh, čeprav si tega nisem želel, ter vmes razmišljal o ceni, ki jo plačujem.

V večernem pogovoru z nekdanjimi sošolci, ko so se ti pogovarjali o stroških prevoza, sem omenil, da je preračunavanje kilometrov, porabe in cene goriva brezpredmetno, če ne upoštevajo posrednih stroškov, kot je zavarovanje, registracija, nadomestilo za uporabo cest, pneumatike, vzdrževanje vozila … V grobem povprečju se na vozilu potroši še dvakrat toliko kot je dejansko na začetku stalo vozilo (če je bilo le to novo). Na kratko, avtomobil je precej dražji kot izgleda.

Ampak to ni jamranje o mojem slabem finančnem stanju, saj sem trenutno v iskanju zazidljivega zemljišča na smiselnem mestu. Riniti nekam v hribe oziroma graditi v odročnih krajih je brezveze. Bi pa postavil vse iz začetka; kajti vse to, kar so si ljudje postavili v osemdesetih in devetdesetih letih je … v nasprotju z mojo predstavo. Ker pravijo, če je vse okrog tebe narobe, se je dobro vprašati, če ni nekaj narobe s tabo; upam, da bo gradbeno dovoljenje izdano. Skratka, južni del objekta bo steklena fasada do robu in še preko; oken, razen na severni strani, ne bo oziroma bodo skrita za stekleno fasado; streha bo ravna, dnevna soba bo atrijska, vrata v sanitarije bodo drsna, ogrevanje bo talno in preko rekuperatorja … nekaj stvari bom naredil sam … bazena in raznih lop za kramo pač ne bo.

Na božični večer sem popravljal neke vrste klaviaturo in po dobri uri pregledovanja mi jo je uspelo oživiti. Za ta podvig sem prejel konzervo graha. V igri je bilo neke vrste izsiljevanje, ali popravim ali pa jo vržejo stran, čeprav bi jo potem, ko sem škatlo odprl, tudi jaz vrgel stran. Bila je tako onečedena!


četrtek, 29. november 2018

Kroženje uspeha

Na mizo postavim telefone, razdelim slušalke in jih povežem s telefoni. Vmes povem nekaj navodil, kako se rokuje s telefoni. Meni je vse jasno, telefonistkam skoraj nič. Še enkrat ponovim, na kaj morajo biti pozorne, kako prevzemejo klice, kako jih zaključijo.

Naredimo testni klic in zazvoni prvi telefon. Po nekaj sekundah telefon obmolkne, zazvoni drug in tako naprej. Počakamo, da zazvoni zadnji telefon. Ko ta odzvoni, zazvoni zopet prvi. Se javim in preverim, če deluje. Deluje. Sledi še nekaj testnih klicev. Tudi klici navzven. Zadeva deluje.

Sodelavec v centrali preusmeri stare telefonske številke na nov sistem in pojavijo se prvi klici. Najprej telefoni mirujejo, saj se jim predvaja pozdravno sporočilo. Potem pa zazvoni prvi telefon in telefonistka se javi. Ne sliši dobro, nastavim glasnost slušalk.

Število klicateljev se poveča in glasnost zvonenja v sobi naraste. Telefone skoraj utišam in povem, da naj bodo pozorne na utripajoče lučke na aparatih.

Vzdušje je glasno. Prisotna je navada na stare aparate; želijo dvigniti slušalko pa tega ni več potrebno. Vse je samodejno.

Po dveh urah se je nabralo preko dvesto klicev, od katerih je bilo prevzetih zgolj sto, saj so klicatelji tudi po enajstih minutah poslušanja glasbe odnehali. Sledi zaslužen odmor in potem še dve uri vračanja klicev.

In zaključek? Zabaven.

Povej mi dve telefonski številki pa te pokličem iz ene na drugo.

ponedeljek, 26. november 2018

Beraško potrpljenje

Še kar ne morem verjeti, da so nekateri ljudje tako butasti, da ne upoštevajo mojih navodil. Verjetno mislim preveč, si predstavljam in pretuhtam vse najslabše scenarije, ampak to, da jim naročim, da jih ne bom pobral v križišču, ko sem na prednostni cesti, nekako ne zaleže. Naredijo točno to in vskočijo v avto takrat, česar pomojem ne bi smeli, in potem jaz izpadem budalo pred vsemi udeleženci v prometu, ker ustavljam v križišču, zaradi teh, ki se ne držijo mojih pravil. Itak je moralo takrat vse to iz mene.

In priznam, sem budast, saj grem vsakič znova vsem na roko. To se bo končalo, to se mora končati. Enkrat moram odnehati.