ponedeljek, 13. julij 2020

Otip misli

V bistvu me je sram, ko prebiram besedila izpred sedmih oziroma osmih let. Čudim se (sam sebi), čemu sem pisal take podrobnosti, kot je število žarnic, prisotnost ajvarja in pomanjkanje pozornosti …

Premica brez mesa v prostoru pove, da mi je veliko lažje povedati, česar nočem, saj na drugi strani niti ne vem, kaj (si) želim.

Kaj sploh počnem vse dni? Na spletu gledam nepremičninske oglase oziroma nepremičnine, ki jih kljub skopim informacijam (povečini sta navedena zgolj kraj in velikost parcele/objektov) najdem na zemljevidu, jih obiščem ter si vsakič rečem, kako zvito izberejo fotografije, saj so predmeti oziroma stavbe v resničnosti veliko manjši oziroma manjši.

Tudi prej, med potjo, sprehodom ali kako drugače, sem opazoval hiše in takoj pod streho, ponavadi s krajše oziroma ožje strani hiše (če ima hiša tloris pravokotnika), ni pa nujno, je zid, ki ponavadi tudi podpira ostrešje, v trikotni obliki, in šele ta mesec sem odkril slovensko besedo za ta zid. Imenuje za „zatrep.“

petek, 10. julij 2020

Ista enakost

Že dlje časa se počutim brezupno, saj ne vem, kaj bi storil, kaj bi si kupil. Morda preveč vem in stvari cenim drugače … verjetneje je tudi krivo kopičenje neuporabne šare, ki si jo prinašam domov. Marca sem privlekel baterijo za ventilator. Sicer ne za tiste kitajske ventilatorje, o katerih se je govorilo in pisalo nekaj mesecev, temveč za nek nemški model.

Redno pozabljam. Če se spomnim, da sem že tretji dan pozabil preveriti tlak v pneumatikah, kompresor zaropota ob pol enajstih zvečer in preverim tri od štirih, ker pri zadnji kazalec v mraku ni več viden in postane še cev prekratka. Čez pol ure sprejmem še klic iz službe, zjutraj pa se mi na avtocesti pokaže opozorilo, da naj preverim tlak. Nič ljubšega kot en obhod na prvem izvozu in potem naprej.

Toliko za štiriindvajset ur …

sobota, 27. junij 2020

Pot razkošja

Nisem najbolj zadovoljen, vendar pa nisem razočaran, da sem v začetku tedna prekolesaril petintrideset kilometrov z vključenim vzponom za dvesto štirideset metrov. Zaradi spusta zatem po tako uničeni cesti te smeri vsekakor ne bom še nekaj let ponovil. Čez nekaj dni sem prekolesaril še šestdeset kilometrov z manjšim vzponom in z raziskovanjem še nikoli obiskanih krajev.

Način, da prevozim poznane in hkrati neznane kraje mi je sedaj postal všeč, da naslednjič vem, kje ni dobro kolesariti in kje je užitek. Čeprav so ceste v vedno slabšem stanju in se zavedam, da ne bom našel poti neprestanega užitka … razmišljam, če bi ponovno kolesaril tam, kjer že dolgo časa – več let – nisem, a se obenem zavedam, da mi bo to vzelo precej časa. Želim si ponovno prevoziti več kot sto kilometrov v enem kosu …

Sicer kolesarim počasneje kot nekoč, saj se bojim, da bi me kolo zaradi njegove starosti kje pustilo ali me vrglo iz njega. Ne trkam na les, ker nimam te navade, čeprav to početje opažam pri enih in istih ljudeh. Priznam, da prej nisem bil toliko pozoren na to.