K vrhu

Lansko leto sem bil tam z avtomobilom in ob vračanju sem si rekel, da moram sem priti tudi s kolesom, četudi mi to ni izgledalo povšeč. Nažalost mi je v preostanku lanskega leta zmanjkalo časa, zato s tem izletom ni bilo nič.

Je pa pogovor letos nanesel na isto pot. Zato sem se letos s kolesom spravil na Bohor, točneje do tamkajšne koče. Pot navzgor se je res vlekla, vmes sem se petkrat ustavil v senci, da sem se nekoliko ohladil. Ko sem bil „zgoraj“ na parkirišču sem se obrnil in spustil nazaj v dolino ter se šele takrat čudil, kakšne klance sem uspel premagati.

Nekateri bi (temu) rekli mala malica, s čimer se strinjam, saj je bila tudi moja malica pred to potjo zares mala. Pojem okrog sedemdeset gramov sladkarij potem pa sem ves čas – nekaj ur kolesarjenja brez. Pijem nekaj več, vendar premalo. Pijem vodo samo. Zaenkrat. To moram spremeniti.

Spanje pozimi

Ne samo pomanjkanje časa, ampak tudi moja nagnjenost, da ne gnjavnim (drugih) ljudi, poskrbi, da nikoli ne ostanem brez dela in idej.

Še vedno me mika, da bi se naučil čimveč UN oznak kemikalij in, ko sem na cesti skušam preverjati svoje znanje, čeprav se stvari že ponavljajo. Če kaj prevažajo s cisterno, je to največkrat dizelsko pogonsko gorivo, oznaka 1202, bencin 1203 ali kisik 1072. Dobro je vedeti, da na telefonski številki 112 poznajo te oznake in svetujejo oziroma dajejo napotke o ukrepih, če pride do stika, izlitja, razsutja, uhajanja … zelo uporabno v paniki, veliko bolje kot varnostni listi.

Želim opraviti izpit za tovorno vozilo, ampak letos ne, sem si rekel.

Zmožnosti umetne „inteligence“ me frapirajo. Vsaj deset let nazaj, če ne štirinajst, sem se ukvarjal s tem, ampak tedaj se je temu reklo podatkovno rudarjenje, je pretežno temeljilo na statistiki in se ga je dalo razumeti oziroma naučiti. O tem sem pisal tudi tu – pisal sem o mravljah. To, kar je sedaj, je čarovnija. Napišem problem, ponavadi površno, dodam dejstva, dobim okrog pet rešitev in preizkušam. Pogosto pomaga, občasno zabluzi. Prihrani mi čas pred branjem, ampak ta blog bom še vedno pisal sam.

Toliko zaenkrat (:

Čaše razvade

Tri ure kasneje ne bi bil tako velik problem, če bi bil izlet v Slovenske gorice izveden v soboto. Priti domov ob pol tretji uri na ponedeljek … svojevrstno doživetje.

Bilo je veliko in še več smeha ob šaljivih dialogih med vožnjo, čeprav bi družba lahko prej zaključila svoje popivanje v spodnji savinjski dolini in bi se zato lahko poprej odpravili na pot proti domu. Presenetljivo mi je dognanje, da je presoja dogodkov tega in ostalih doživetij stvar posameznika. Moje mnenje je in moja izbira je, kako gledam in kako se odzivam na to.

Vedno je moja izbira in moja odločitev, ali bom žalosten ali bom vesel. Vsak ima svojo izbiro in svojo odločitev. Ne moremo spremeniti preteklosti, ne moremo spremeniti ljudi in ne moremo spremeniti usode, lahko pa se odločimo, kako se bomo na to odzivali in kako se bomo počutili, čeprav to ni preprosto. Ni preprosto odmisliti skrbi, se rešiti iz svojih čustev in se osvoboditi nesrečnega življenja. Zato sem sedaj, ko so posledice pomanjkanja spanca izvenele, vesel za ta izlet in razmišljam, kdaj bo naslednji.

Kakšno leto dni nazaj so na kolesu nastale prve praske, saj sem si ga bil naslonil na vrata, nato pa sem ta vrata iz notranjosti odprl in kolo je padlo. Moj odziv je bila moja odločitev. Moja odločitev je bilo spraševanje samega sebe, zakaj sem to storil, moja odločitev je bila očitanje samemu sebi nesposobnost, vsekakor pa je bila tudi moja odločitev, da kolo ne sme imeti prask. Sedaj je, kar je bilo, in teh težav nimam več.