Mehkejše ščetine

Po daljšem omahovanju sem se le spravil v prodajalno odprto zgolj eno popoldne tedensko po zobne krtačke, kajti svojo sem imel že preveč razcefrano. Upal sem na popust, kot je mi sodelavka dejala kakšen mesec nazaj ob kosilu, vendar mi je tamkajšna prodajalka povedala, da potrebujem njihovo kartico izdano pred nekim datumom in če hočem popust, naj si kartico sposodim. Pogledal sem ceno kratačk in odšel.

Napotil sem se v trgovino, kjer sem jih vedno dosedaj kupil, a raje zašel v drugo večjo trgovino. Tam sem zopet pogledal ceno in trgovino zapustil, saj je bila cena višja od cene brez popusta v prvi prodajalni. Nazajgrede sem se ustavil v trgovini, kjer sem jih vedno dosedaj kupil in sem jih kupil tudi tokrat. Vzel sem jih še enkrat več kot bi jih sicer, saj je bila cena občutno (to pomeni na občutek — približno) nižja kot bi bila v prvi prodajalni s popustom. Na klinu je ostal le še en zavoj, tako da smem reči, da sem jim pobral skoraj vse. Čeprav mi barvna paleta krtačk ni bila po okusu, bi vzel tudi zadnje, če bi bil le prepričan, da imam na bančnem računu dovolj denarja.

Tudi stranka na blagajni pred mano, za katero smatram, da je tudi moja sodelavka, sicer ena druga, a se tam o tem nisem želel prepričati, jih je tudi kupila poleg še nekih čokoladic. Mimogrede sem pred tem (na poti v večjo trgovino) srečal še eno sodelavko. Mogoče pa bi jih še več.

Končno imam novo krtačko in sem srečen. Nisem pa srečen, ker nisem pravočasno odpisal na sporočilo mojega naročila, če dovolim, da namesto dvesto metrov pošljejo dvakrat po sto metrov. Zdaj bo dostava še zamaknjena za en dan in že tako sem imel zakasnitev zaradi potrjevanja plačila.

Soglasje otožnosti

Lansko leto kot tudi vsa leta dosedaj sem očitno bil dovolj brezbrižen in takšni so bili tudi drugi ljudje, toda oni le do lanskega leta, zato so letos opazili in upoštevali mojo izjavo oziroma mojo splegledano izjavo. Če bi le lansko leto dejansko prebral vprašanje in označil DA, letos ne bi imel za doplačati davka trikrat več kot dosedaj.

Karkoli, nadalje vrtanje v srž je podalo pojasnilo. Označen DA ali neoznačen DA, ista figa; kriva je sprememba zakonodaje, ki je premetenim ljudem ukinila določeno ugodnost. Bojda naj bi bilo v Sloveniji takšnih le dva tisoč in to so storili za poenostavitev oziroma poenotenje postopkov (pri sebi). Vlada, najlepša vam hvala za tako spodbudno okolje; mogoče bi bil Ciper boljša izbira, ampak če bom ostal pri tem znesku, bom še vedno na boljšem kot marsikdo.

Tkivo črtovja

Obstajajo spletne strani z glasbo in predvajanjem na klik, z neomejenim in brezplačnim ponavljanjem ter z možnostjo, da avtor z nje zahteva umik svojega (glasbenega) dela, kar storijo brez ugovarjanja. Ena izmed njih se prične na črko s konca angleške abecede, ampak jaz po svojem značaju ne želim glasbe na klik, temveč glasbo na dvoklik kot nekoč. Podvig pričnem s poznavanjem imena avtorja in naslovom skladbe, kar z dodatnimi namigi vpišem v iskalnik kot nekoč.

Ampak iskalniki so postali neumni, kajti zdaj mislijo, da vedo, kaj jaz mislim, da iščem, in tega nisem opazim samo jaz. Ne, jaz iščem dobesedno tisto, kar sem navedel. In ne, ne obnašajo se tako le, ko mislijo, da je moj namen kršitev avtorskih pravic, temveč tudi sicer. Ko sem konec lanskega leta iskal na primer, ideje za okrasitev novoletne jelke, mi je na tretji strani zadetkov ponudil nakup kopalne kadi. Ta zadetek mi je bil tako zgroženo zgrešen, saj ni vseboval niti ene ključne besede, s katerimi sem začel.

Po več kot pol ure, sem le staknil album s skladbo, toda ta pot ni bila lahka. Na tej poti je veliko in veliko preveč pasti za neuke ljudi. Če odmislim popolnoma zgrešene zadetke, so vmes poskusi, da se človek včlani v SMS klub, kupi naročnino za nepovezano stvar, klika na oglase, izpolnjuje ankete brez konca ali si prenese programsko opremo z vprašljivimi nameni oziroma z nepoznanimi posledicami.

Torej četrt stoletja po prehodu v enaindvajseto stoletje je splet postal grozovit. Spomnim se, da je na njem mrgolo informacij, kajti graditi in izpolnjevati so ga začeli zanesenjaki. Zdaj se informacije skriva in tako ni le na spletu.

Dogaja se tudi t.i. industrijsko vohunjenje. Na primeru to pomeni, da farmacevtsko podjetje napoti človeka v konkurenčno farmacevtsko podjetje, kjer je njegovi prvi korak, da se tam zaposli. Ko je enkrat zaposlen, tam pridobiva znanje in ga posreduje v prvotno podjetje, ali pa odpre svoje podjetje z isto dejavnostjo, če lahko dejavnost opravlja v lastni režiji, na primer popravila in vzdrževanje motornih vozil.

Podobno je pri znanosti oziroma z znanstvenimi članki. Nihče pri zdravi pameti ne bo javno objavil članka za vzgojo kur, ki nesejo zlata jajca, temveč bo to zadržal zase ali drago prodal. Objavlja se dela „no shit, Sherlock“ in upa, da bodo objavljena v revijah, ki so uvrščene v razrede A'' oziroma A', ter zato avtorju prinesle nadpovprečno znanstveno uspešnost. Največ informacij ima torej gospodarstvo in jih skriva z razlogom ohranjanja svoje prednosti.

Če se vrnem nazaj k medmrežju duhov – spletu, se sprašujem, kaj ljudje sploh najdejo tam. Iskalniki so dandanes bolj kot manj neuporabni; vedno več je (po)narejene vsebine z umetno inteligenco in samo še čakam, oziroma smo že tam, kjer se bo inteligenca nove generacije učila na površnih izdelkih svojih predhodnikov. V posebnem je tudi glasba s spleta lahko popačena in obstaja metoda, s katero se zazna, če je slaba – zgolj le presneta s spletne strani z glasbo na klik.

Pri tej metodi se pogleda njen spektrogram, kar ni nič drugega kot grafični prikaz zastopanosti frekvenc v zvočnem zapisu. Če višje frekvence niso zastopane — izgleda porezano (kot na desni strani spodnje slike), potem je ta zvočni zapis doživel izgubo informacij. Obratno ni nujno res; zvočni zapis je lahko doživel izgubo informacij, vendar ne izgleda porezan.