Dolga pot je v eno smer vzela skoraj tričetrt ure, a je na koncu poskrbela, da je megla ostala v dolini. Vmes se bi lahko prikazalo Sonce, a je ostalo ves čas zakrito z oblaki.
Že na prvi jasi pod vrhom je pihalo in med vsemi položaji mi je bil najljubši tisti, kjer sem vetru kazal hrbet. Bilo mi je malo topleje, čeprav sem se počutil kot kakšno rešeto; ob vsakem trenutku bolj ohlajeno. Nekaj časa sem hodil nazaj, se obrnil, pogledal ter se potem kar obračal.
Hlad oziroma mraz je tisto, kar sprošča, onemogoča sanjarjenje in pripelje okolje sedanjosti.
Krhek sneg je zaradi svoje beline odbijal podobo neba in zato izgledal pretirano modrikasto, čeprav se tega na slikah ne vidi. Sipal se je med nogami in ponekod prekrival kose ledu, na katerem mi je čez nekaj časa spodrsnilo, a sem se s kriljenjem rok le ujel. V daljavi sta pred manjšim gozdom stali dve koči in trije avtomobili, eden od njih rdeč. Verjetno so bili lovci.
Nato se je v bližini koče pojavil moški, ki je prišel ven po polena in vpraša, če je mrzlo. Seveda je, kaj mu ne bo, če je zgolj v puloverju. Mislim si, da so lovci za danes polovili ali storili tisto, kar so lahko, pospravili puške in bodo v koči popivali do večera.
Kapa je služila svojemu namenu, in tudi ovratnik, čeprav sem moral tu in tam hoditi z dvigjenimi rameni. V daljavi opazim drevo in, ko pridem bližje, še avtomobil pod njim, čeprav se ga na sliki ne vidi.
Na vrhu je zapihal nov veter in me obrnil tja, od koder sem prišel.
Dovolj, mračno in mrzlo, je že bilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar