Nezaslišano, kako si nekateri drznejo predčasno zapreti vrata. Delali naj bi do petih in, ko pridem tja ob treh, me čaka list, da so zaključili že pred tremi urami.
Se jim je ta delavnik treh ur štel v delovno dobo, so dobili malico pa povrnjene potne stroške? Upam, da ne, saj je danes še vedno navaden dan, dolg štiriindvajset ur.
Sindrom predčasnih zaključkov se čedalje bolj širi po decembru, in dejansko je že skoraj ves december okužen; ponekod sega celo v november. Ljudje so tako omamljeni in napeti, kot da se izteka njihovo zadnje leto in ne koledarsko.
Vse utripa, jaz pa danes nisem mogel kupiti dveh fluorescentih cevi dolžine enega metra in dvajset centimetrov in ene nadometne vtičnice, medtem ko je bil bakrenemu kablu preseka petdeset kvadratnih milimetrov najbližji tisti s šestnajstimi.
Naprej devetindvajsetega
Ni komentarjev:
Objavite komentar