Minilo je že leto, odkar me je tako zeblo v podplate, da sem noge izmenično dvigoval. Od takrat se počutim kot zaoglenelo poleno, ki je bilo v kaminu približno pet minut, nato pa je ogenj ugasnil. Zmanjkuje mi časa, novega zraka pa od nikoder. K sreči lahko še vedno zagorim in najdem tu pa tam kakšno uro ali kar cel dan, vendar postaja vse bolj zadušljivo.
Ko nimam časa niti za kosilo, ne jem, ali pa si naberem sadje in pojem jabolko, tri mandarine, hruško in dve pesti rozin ter se takoj počutim tako kot tisti, katerim je to vsakodnevna hrana.
Na raznih sestankih bi najraje dremal in, ko že mislim, da je bil kakšen sestanek slučajno prejšni teden, je bil ta dejansko že teden prej. Tako hitro to gre. Poleg tega, zaoglenelo poleno ni ravno ponosno, ko se skuša spomniti, kaj je naredilo tekom leta. Bilo je veliko majhnega in ravno to je najbolj utrujajoče.
Malenkosti utrujajo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar