Sedeč v senci ob morju se obrnem in nekaj časa opazujem najbljižnje parkirišče. V manj kot minuti opazim žensko, ki pristopi do svojega rdečega avtomobila in ga odklene. Zanima me le še to, kako bo odpra vrata.
Vrata odpre in ob tem … napetost raste … zadane ob sosednji srebrni avtomobil. Misli mi zakričijo: „Kako si lahko tako brezbrižna? Kaj ne veš, da nisi sama na parkirišču in da morda komu ni vseeno, če mu kdo butne v avto? In, nisi poškodovala le tujega avtomobila, temveč tudi svojega.“
Tu ni poudarek na avtomobilu ali ženski (tudi moški počnejo to), temveč o pomanjkanju občutka za tujo lastnino in ravnanju, katerega ne morem prenešati. Za takšnega ni opravičila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar