Mrtva teža

Ni ravno razumljivo, ampak človek si hitreje in bolje zapomni svoje neumnosti kot nekaj drugega, pozitivnega. Morda, ker je neumnosti manj …

Prišel je dan, ko se je bilo potrebno ob osmih zvečer odločiti, če se bi šlo čez štiri ure na Bled ali ne. Odgovora nisem povedal, sem se pa spravil spat, a ker mi v dveh urah ni uspelo zaspati, sem začel pakirati.

Pobrali so me v kraju K, od koder smo nadaljevali skozi kraj L v kraj B. Tam so nas ob enih zjutraj povabili v stanovanje. Na hodniku smo se sezuli, saj je zaradi razstave čevljev pred stopniščem izgledalo, kot da je to pričakovano. Ker niso imeli copat, smo z nogavicami brisali slabo položen laminat in neznosno je smdelo po mačkah ali mačkih, čeprav te živali ni bilo nikjer naokrog. Upal sem, da iz tega stanovanja čimprej zbežim, in želja se mi je uresničila, saj je mnogim zapasal cigaret ali dva in so se morali premakniti na nedokončano teraso. Med gostim dimom se je čez pol ure izvedelo, da cilj pravzaprav ni Bled, temveč Bohinj. No, en kiks, ampak še vedno se bo prispelo ob jezero, čeprav drugo brez otoka in brez gradu.

Nadaljevanje vožnje je bilo mirno, samotno, tu in tam kakšen tovornjak. Končno se je prikazal odcep za kraj Lesce in ravna cesta proti Bledu. Čeprav me v teh koncih ni bilo že nekaj let, nisem mogel razumeti, da je ostalo vse razen ene večje osvetljene obcestne table skladno s spominom. Mesto z osvetljenim gradom, kjer so gorele obcestne svetilke, svetleči napisi in nikjer ni bilo nikogar, smo zapustili ob zavoju na levo.

Med nadaljevanjem poti se je skoraj polna luna začela skrivati za temnimi gorami in ob štirih zjutraj se je prispelo do jezera. Zrak je bil svež in ozračje nemogoče mrzlo. S kapo, katero imam za zimo in katero sem slučajno vrgel v torbo, je bilo živeti lažje, ampak še vedno je bilo skozi trup čutiti neprijeten hlad. Tako kot na Bledu tudi tu ni bilo nikogar, gorele so obcestne svetilke in bleščali so se prometni znaki.

Čez nekaj minut so prišli še ostali iz kraja B, vendar so zaradi mojega smukanja v daljavi, kapi in kapuci dobili občutek, da sem zmikavt, vendar mi je bilo pomembno priliko nujno izkoristiti, čeprav je nastalo mnogo neostrih fotografij.

Skupaj smo se premaknili na parkirišče nekje bližje sredini jezera. Tudi prizori iz te poti so se skladali s spominom, le da morda tistega parkirnega avtomata nazadnje tam ni bilo. Ker se je ugotovilo, da smo prezgodnji, je sledilo vsaj enourno zmrzovanje, ki se ga je dalo ogreti s kapo, fotoaparatom in skakanjem naokoli.

Nedaleč stran je na gozdni jasi še vedno stala koča, kjer smo v četrtem razredu imeli šolo v naravi, kjer so me sošolci eno noč z zobno pasto namazali okrog ust in od koder smo po dežju hodili do slapa ter pri tem skoraj vsi dobili žulje. Kako tega nikoli ne pozabim.

Čez cesto se je nahajal pomol in okoli privezani čolni. Zaradi odsotnih vseh barv in iskanja čimboljših prizorov nisem gledal pod noge in stopalo mi je ušlo med deske, četudi so te izgledale nedolžno skupaj. Končal sem z udrgnino in fotoaparatom na dveh delih, katera je bilo spojiti težje kot sem si mislil, a mi je na poti nazaj proti parkirišču le uspelo. Deset minut čez peto je fotoaparat preživel, jaz pa nekoliko manj.

Sledilo je tisto, čemu so preostali prišli sem, in nekateri od teh so še bolj zmrzovali, saj so stali v jezeru. Čeprav sem kasneje doma prebral, da naj bi bila na tem delu jezera najlepša plaža, upam, da to ni bil razlog te lokacije, saj bi lahko stali v bilokaterem bližnjem jezeru. Okolice se zaradi megle tako ali drugače ne bi videlo in prepričan sem bil, da bi izgledalo enako.

Ob pol sedmih, ko sem bil že sit megle, sem načel svoj drugi od treh sendvičev s sirom in kumarico, saj drugega primernega ob pakiranju ni bilo, in po cesti se je pripeljal prvi avtomobil tistega dne, kateremu sta sledila še dva. V preostanku dneva do našega odhoda po tej cesti ni prišel nobeden več.

Končali so in končno je prišel čas za odhod domov, nakar so se čez kilometer ali morda dva prikazali … glej ga zlomka, sončni žarki! Sonce je bilo žarelo, mi pa smo bili životarili tam v megli in bistvo tako zgodnjega odhoda je bil ravno sončni vzhod, da bi ga prehiteli, da bi oni stali v vodi ob sončnem vzhodu. Dvajset minut čez sedmo se je lahko občudovalo krasno vreme, čeprav le za kratek čas, saj se je bilo potrebno vrniti domov.

Na takšni fotografiji in tudi takšnem razgledu mi vedno v oči stopi zgornja postaja žičnice. Bela packa je tako izstopajoča.

Tisti dan se je prevozilo nekaj več kot šesto kilometrov in uspelo je ujeti nekaj novih trenutkov.