Veselje idile

Skrbi naraščajo, glava se me več ne drži. Misli tavajo, razmetane so v jutranji megli. Razmišljam preveč, skrenem s poti. V manj kot v pol ure se povlečem nazaj na cesto. Robnik je odrgnjen. Tisto, kar ga je odrgnilo, ostaja neznano. Zamudim deset minut, pred tem še ukradem parkirno mesto. Na koncu se kot nekoč tiščim ob radiator, le brez učbenika. Zdaj so drugi, razpuščeni časi. Ob šestih imam redni sestanek. Dolar pada in pada, a jaz sem žejen. Grem pit.

Blizke odločitve

Neverjetno, dokler ni videno, koliko močne in kako daljnosežne so besede določenega posameznika o prilastitvi ozemlja. V dveh dneh oziroma treh je skoraj ves portfelj prekrila rdeča barva. Zelene so ostale le moje odločitve, za katere sem se kmalu po odločitvi opredelil, da so bile nespametne. Tokrat niso bile več nespametne. Mi je pa tudi zanimivo, kako velja rek: „Daleč od oči, daleč od srca,“ da se za te premike navzdol ne kujem kaj dosti.

Gorje dobrote

Sanjal sem, da sem imel odprt atlas Slovenije in opazoval označene žičnice poleg Valvasorjeve koče, a pri tem nisem bil prepričan, katera žičnica je prava. V drugem prizoru sem bil v kleti te koče in ta je imela veliko garažnih vrat, izstopna točka (parkirišče) do koče je na nadmorski višini tisoč metrov, tekom poti se nahaja tudi grad in pot je kratka; vzame kvečjemu petnajst minut.

Kakorkoli, dan pred tem sem razmišljal, kaj sanjajo popolnoma slepi ljudje, torej tisti ljudje, ki so od rojstva slepi in niso oslepeli tekom odraščanja. Ti ljudje niso nikoli videli barv, poznajo le oblike, ki so jih spoznali skozi otip. Ti ljudje sanjajo praznino, sanjajo črnino, v bistvu sanjajo zgolj odstotnost vsega, saj črnine ne poznajo.

Vsekakor pa sanjajo veliko bolje, ker ne sanjajo takšnih kozlarij, zaradi katerih zjutraj preverjam resničnost (teh).

Obzir nekdanjosti

Moja velika želja je imeti muzej oziroma nek prostor, kjer bi lahko bile pregledno razpostavljene moje raznovredne stvari, s ponovnim poudarkom na preglednosti, kajti znova in znova odkrivam že pozabljene stvari skrite pred očmi. Ta teden sem iz svoje radovednosti odkril, da imam v škatli pod neko drugo škatlo še vsaj nekaj deset, mogoče celo še sto novih kuvert, jaz pa sem jih že nameraval kupiti. Ker, ko nabavljam, jih kupim nekaj sto, saj tako dobim boljšo ceno in povsem pričakovano jih založim. Moj velik strah pa je strah pred požarom oziroma, da mi vse to zgori. Če bi tematsko razmejil stvari oziroma postavil te kuverte poleg preostalih, bi bil to muzej zgodb oziroma muzej spominov, za druge pa zgolj razstava klumpa; prostor zanj je lahko le nek depo s človeku prijaznimi temperaturami skozi celo leto. Mogoče pa naj ostane kot je, skrito večini; manj babic, manj kilavo …

Izogibanje samote

Šel sem v mesto, si pred tem pogledal zemljevid in si zapomnil ključna mesta (predvsem križišča), ker tako vedno počnem oziroma mi je to svojevrsten izziv, zato nimam potrebe po „navigacijskih rešitvah.“

Začelo se je mračiti in na obvoznici sem vedel, da moram enkrat odviti v desno, vendar ne prehitro, a me je v daljavi vidno presenetil zastoj; promet se je začel upočasnjevati in hitrost je padla pod najvišjo dovoljeno hitrost umirjenega prometa – šole, vrtci, igrišča pa to. V izogib sem odvil desno; prerano, to opazil in se odločil vrniti nazaj, a se je tam pojavilo nepričakovano križišče pravega odcepa, toda sem še pravočasno ugotovil, da se moram usmeriti levo. Prva preizkušnja je bila mimo.

Temu je kmalu sledil drugi zastoj, zato mi je bila naravna odločitev obvoznico zapustiti in moj načrt je bil že drugič iztirjen, kajti zastojev tam nisem pričakoval in moj spomin ni podrobneje vseboval zemljevida tega predela, zato sem se odločil voziti poleg obvoznice. Po izvozu iz te me je pred semaforjem — na moji levi vozilo za avtovleko in izza njega iz obvoznice bleščeče in utripajoče modre luči — skrbelo najbolj, da se bom razvrstil tako, da se bom primoran priključiti nazaj in nadaljevati v zastoju.

Po uspešnem prečkanju dveh križišč sem se čez nekaj deset metrov znašel pred separacijo peska oziroma pred betonarno. To res ni bilo v načrtu in čas se je iztekal. Vrnil sem se na zadnje križišče in ocenil, da bo potrebno pot nadaljevati na drugi strani vzdolž obvoznice. Pot se je srečno nadaljevala do znaka za prepovedano smer — nadaljevanje bi pomenilo vključitev na obvoznico v napačni smeri. Tam sem se vrnil po mostu nad obvoznico nazaj na cesto iz smeri prvotne ceste, če se ta ne bi končala v betonarni.

Po meni že poznanem krožišču sem se spustil na obvoznico in načrt se je izvajal naprej. Seveda do tretjega zastoja, vendar se nisem več razburjal, kajti načrtovani izvoz je sledil čez nekaj sto metrov in po zaviralnem oziroma upočasnitvenem pasu sem lahko kolono prehitel po desni. Pot se je zopet srečno nadaljevala do znaka in napisu o prihajajoči zapori ceste čez osemsto metrov. Ta znak je kmalu nasledil znak o prihajajoči zapori ceste čez štiristo petdeset metrov, katerega sem zopet prevozil, saj sem bil mnenja, da se odcep po mojem načrtu pojavi pred zaporo. Pa se ni!

Zapeljal sem mimo zapore na gradbišče, krožil med jaški in pri tem nisem bil edini. Moj načrt je bil začrtan, moj cilj je bil že zelo blizu, druge poti nisem imel. Druge poti ni bilo dokler nisem v temi z lastnimi očmi videl, da mojega cilja, mojega parkirišča ob želežniški progi tam več ni; je zgolj obgrajena gradbena jama. Vlak ni iztiril, vlak se je obrnil. Vlak se je vrnil nazaj na gradbišče iskat vzporedno pot po zemljevidu izven spomina, katere ni našel.

Ker sem imel še dva načrta, kar pomeni še dva izbora za parkirišče, sem se odločil za naslednje parkirišče, vendar je moj tisti-dan-osvežen spomin vseboval le pot iz znanega izhodišča (izven mesta, stran od vseh zastojev) do vsakega izmed njih in ne med njimi, zato sem začel voziti po navdihu, po starem spominu, z miselnostjo, da mi nekako in enkrat že bo uspelo, in z močno željo izogniti se zastojem.

Vrnil sem se nazaj, mimo prvoopaženega znaka o zapori, tam zavil levo in začel voziti za mestnim avtobusom. Ker je promet občasno obstal, sem razmišljal, če ustavim na parkirišču oziroma na polovici tega z drugo polovico na pločniku in nadaljujem peš, in tudi razmišljal, če bi zavrgel ves svoj trud in mesto preprosto zapustil. Do trenutka odločitve so parkirna mesta poleg vozišča že izginila, zato sem nadaljeval do kraja, ko sem ugotovil, da se nisem pravočasno in pravilno razvrstil, če želim priti do naslednjega začrtanega parkirišča. Preostal mi je zavoj v levo, mirno opazovanje kolone nasproti ter opustitev povratka v to križišče.

Čez štiristo metrov sem zavil desno, ustavil čez štirideset metrov, si pogledal dopolnilno tablo za parkiranje na pločniku in kljub temu pot nadaljeval do križišča, poleg katerega sem opazil smerokaz za muzej v isti stavbi, kamor sem bil namenjen. Tam sem nadaljeval še nekaj metrov naravnost ter parkriral vzvratno pred stanovanjskim blokom. Ker nisem vedel, ali je to zasebno parkirišče bloka, sem šel prebrat dopolnilno tablo pri vstopu, kjer je pisalo, da je parkiranje mogoče največ dve uri v času do dvajsete ure in z označeno uro prihoda. To sem napisal na listek oziroma prtiček, saj drugega nisem našel, in zapustil vozilo v smeri smerokaza: „Za dve uri bo, potem pa bo ura že čez dvajseto.“

Nisem vedel, kje sem; skrbelo me je, če bom kasneje našel pot nazaj. Ker tega po navdihu vsekakor ne bom znal, sem si zapomnil ime hotela čez cesto in kmalu prišel na dogovorjeno mesto pet minut pred dogovorjeno uro.

Hrana tam je prinesla razočaranje, a o tem kdaj drugič.

Repincelj in vitlof

Padlo je in je tudi zraslo nazaj. Nekaj sem kupil, nečesa drugega (še) nisem. Kakorkoli, najpomembnejše je, da se človek poglobi, se odloča sam in ne verjame samooklicanim šarlatanom. Kaj šele, da bi jih plačeval. Poleg vseh resnično neresničnih kozlarij teh kar mrgoli. Denar ne pada iz neba; razen pri loteriji, vendar takrat pade le enkrat z neba in se ne spomnim, da sem kadarkoli karkoli zadel, če sem sploh kdaj igral. Možnosti so majhne, zato ne igram.

Karitativni čut

V ponedeljek sem (zgornjo) ceno nastavil nekoliko nižje in upal, da nakupna cena pade, a ni. V torek sem storil enako in zopet ostal praznih rok. V sredo, četrtek in petek sem spet poskusil srečo in šment! Vsakič sem upal privarčevati petdeset evrov in po enem tednu izgubil sto petdeset evrov. Če bi se v ponedeljek odločil plačati tekočo ceno, bi imel sedaj sto evrov več. Sem se iz tega česa naučil? Napovedovanja vsekakor ne. V ponedeljek nisem mogel vedeti, kaj bo v torek, in v torek ne, kaj bo v sredo. Lahko bi cena po ponedeljku padla in bi postal osmoljenec.

Česa sem se še naučil? To, da je povsem vseeno, koliko privarčujem prvi teden, če vem, da bom varčeval petnajst let. Bolje bi bilo začeti sedem let nazaj. Še bolje deset let nazaj, še med šolanjem. A človek tega ne ve, ker se ukvarja z drugimi stvarmi.

Kaj bo ta ponedeljek? Bom vztrajal pri svojem skopuškem pristopu? Seveda, kajti vsak dan, ko nakupna cena rase, se veča verjetnost, da naslednji dan pade, vendar za koliko bo padlo? To so vprašanja z odgovori za milijon dolarjev, saj pravilni odgovori prinesejo točno to, milijone dolarjev.

Sicer sem vesel, ker mi je uspelo že zaključiti računovodska opravila in samo še čakam do marca za oddajo. Ne pa tako kot dosedaj, ko sem odlašal do marca.

Korak bližje

Na ta, ponovno zasnežen današnji, dan se odprava prične pri pokopališču.

Pelje po gozdni cesti …

… do kažipotov …

… mimo koče …

… po stopnicah …

… z razgledom nad krošnjami …

… skozi odprtino še višje …

… na stolp.

Tu in tam kakšna zanimivost.

Na eni izmed fotografij je naveden kraj, kjer je postavljen ta stolp.

Prevleka lakiranja

Očitno ne, slišno pa so si nekateri privoščili dovolj novoletnega hrupa. To me je motilo dovolj, da sem začel razmišljati, kaj je to strnjeno naselje. Tudi zaradi količine zaužite hrane se nisem počutil najbolje in sem si zgolj želel, da to dvoje čimprej mine. In je.

Končno sem našel vrečko s kovinskimi deli, ki sem jo iskal že štirikrat prej. Vedel sem, kje je nazadnje bila in kaj drugega sem takrat še počel, da sem jo mimogrede pri tem umaknil nekam drugam, in vedel sem, kam je nisem umaknil, ampak to ni bilo dovolj. Ko sem jo tokrat iskal tam, kjer sem iskal že štirikrat poprej, sem se spomnil, da mora biti še vedno v škatli, kakšna je ta škatla in da se ne spomnim, da bi to škatlo proč vrgel. Odprl sem omaro, kamor sem danes zjutraj pospravil ogromne obliže, namenjene ne vem kateremu delu telesu, daljše od dolžine podlaketi, odmaknil sloja kartona in tam spodaj opazil škatle; tudi to iskano škatlo in tudi preostale škatle s še ne dovolj pogrešanimi stvarmi.

Nekaj tednov nazaj sem tudi našel iskano škatlico z maticami, katere sem bil iskal poleti. Takšna kot iz glave je bila na polički, stalno pred očmi, le en meter nižje, ampak očitno bo na škatlice potrebno očitno začeti pisati, kaj te vsebujejo, sicer so vse rjave ali bele.

Šesta četrt

Smrtnost daje življenju smisel. Mir, ljubezen, prijateljstvo. To je dragoceno, ker vemo, da ne more trajati.

Enako velja za tri tisoč dvesto triinpetdeset zgrešenih naložb.