Nažalost je bilo tudi nekaj poškodb. Rečeno je bilo, da sta prejšno noč dva padla s strehe, zato so bili vsi, ki so se povzpeli na streho, tam tudi navezani. Včeraj pa se je nekdo na strešniku tudi težje ponesrečil, zato so ga odpeljali na šivanje.
Pri vsaki hiši so ponujali pijačo. Pri določenih so pripravili še sladkarije: napolitanke in kekse. Po fotografijah sodeč so se vse ekipe tistega dne prehranjevale v isti restavraciji.
To je bil zapis v nedeljo desetega junija pred šestimi leti nekega posredovanja. Sedaj ne vem več, kje omenjena fotografija je, ampak spomin na to in še več obstaja. Obstaja tudi spomin iz osnovne šole, ko sem si konec vsakega šolskega leta izračunal, kolikokrat moram še ponoviti šolsko leto, da bo konec šole. Ta leta in leta po tem so švignila mimo. Po moje so bila meni najlepša leta takrat, ko sem bil star okrog dvajset let. Tudi zdaj bi bil raje star dvajset let kot toliko kot sem, kajti dvomim, da bom preživel do trikratnika zdajšne starosti in potem bo kaj.
Takrat bo konec vsega. No, konec bo moje volje, moje zmožnosti odločevanja, kaj bom počel, četudi se zna slednje zgoditi še nekaj let poprej. Kam bom odšel? To vprašanje me preganja, odkar se zavedam samega sebe.
