Raznolikost podobnega

Čez vikend sem popravljal isto zadevo kot septembra; prikazovalnik temperature tople vode. Tako kot septembra sem zadevo odprl in osumil krivca, vendar tokrat zadeve pred odklopom nisem fotografiral, ker sem to storil že septembra. Tako kot septembra sem si zadevo prinesel na mizo in jo začel preverjati. Tokrat sem se v meritve poglobil, a nisem našel napak. Zadevo sem priklopil nazaj, jo zaprl in prikazovalnik je ponovno kazal vrednost. Tako kot septembra zopet ne vem, zakaj je zadeva odpovedala.

In to me moti, čeprav zadeva zopet prikazuje temperaturo. Zadeva je stara čez trideset let in imam tri pristope. Zadevo „popravljam“ – tako s pogledom, dokler jo lahko, zadevo posodobim ali zadevo zamenjam z novejšo. Nekako težim k prvem pristopu, ker mi je všeč ta starinskost, druga pa bi mi vzela preveč časa.

Popravljanje stvari mi uspeva predobro, kar pomeni, da mi ne predstavlja dovolj težkega izziva, zato mi kopni volja; po drugi strani pa ne želim, da kaj s popravljanjem pokvarim, kar se mi je že zgodilo.

Naravnanost složnosti

Lansko leto sem bil navdušen nad količino zastav na drogovih, tega bi lahko bilo še več.

Bilka nehanja

Tako, kot so iz grude pognali zvončki, so prejšni teden poskočile slovenske delnice in zasenčile preostanek sveta, in tako, kot je danes zasnežilo to isto grudo in te iste zvončke, je padla vrednost tudi teh istih delnic.

Po petih mesecih ukvarjanja, opažam, da mi postaja vse to nekoliko jasneje. K temu razumevanju je daleč največji del prispeval čas, a še vedno se igram in, priznam, nimam ne tehnike ne strategije. Priznam tudi, da me je zamikala omenjena slovenska rast, a sem le upošteval nekaj svojih pravil; ne je ne in dovolj je dovolj, čeprav bi najraje imel kar vse.

Po govoricah najbolj donosni delniški trg je trg Združenih držav, a ta letos životari kot moja dva oleandra v vodi na okenski polici; ne rasteta in ne crkneta, ne glede na to, kako ju pogledam. K sreči mi ljudje gledamo precej podobno ter si naredimo oziroma uporabljamo orodja, da nam je delo lažje. Zaradi teh orodij mi ni potrebno izbirati podjetij, kot sem to sprva nameraval, temveč izberem področje, ki me zanima.

Začel sem vlagati v cel svet, opazil omenjeno životarjenje, se omejil na evropski trg ter zdaj zamenjal zemljepisne okvirje s področji v industriji. Trenutno želim vlagati v industrijo polprevodnikov, v bančništvo v Evropi in v gospodarstvo Južne Koreje. Ker menim, da je čar tega v lastnem izkustvu, nikomur ne dajem in ne nameravam dati kakršnih koli nasvetov. Dam le spodbudo, vsakemu lahko nekaj uspe, če hoče biti uspešen.

Škoda le, da sem vse to odkril pozno.

Drobci številnosti

Nisem jih videl, ampak v petek pa sem jih opazil v šopu na robu dvorišča. Potem sem odšel preverit še klančino poleg in tam so bile tudi trobentice, sicer še ne v tolikšnem številu kot jih je tam na vrhuncu sezone.

Med vožnjo sem jih danes opazil še več. Vsepovsod po bregovih in grebenih so sedaj zvončki. Enako se mi zgodilo jeseni, ko sem na obronku gozda med travo na tleh opazil nazobčane liste, po tri na pecelj, in zatem še več teh naokrog ter zaključil, koliko mnogo mora biti tukaj jagod ob nekem času in da gozd ponuja več hrane kot izgleda. Če se ne bi pred tem poleti ukvarjal s presajanjem gozdnih jagod oziroma temu posvečal pozornosti, listov jagod ne bi prepoznal tako zlahka.

Razprodal sem nekaj svoje navlake človeku, ki je bil po telefonu slišati nadležen, saj ga je zanimala vsaka malenkost in vzelo mi je veliko časa za potrditev oziroma odgovarjanje na njegova vprašanja, da se z njim najraje ne bi srečal. Na mestu predaje pa sva se zarekla za eno uro in mi je želel ponuditi službo, ker ni mogel verjeti, da obstaja nekdo, ki ima tako široko znanje in je vešč toliko podrobnosti.

Ta služba bi bila za nekoga, ki rad potuje, ker se stalno potuje, in za nekoga, ki rad dela z ljudmi, saj z izvajanjem izobraževanj prodaja, razume izzive, predlaga rešitve oziroma odpravlja težave pri strankah, ko ta rešitev ne deluje po pričakovanjih in si tudi pomaga s tehniki v zaledju, skratka neke vrste projektni vodja za uvajanje rešitev na terenu.

Kakovost zavesti

Kot vsako leto se z odhodom zime prehladim in mi teče z nosa. To ne bi bil tolikšen problem, če se ne bi vsake pol ure brisal, zaradi česar postaja to že tako nadležno še neprijetno dejanje.

V petek sem iz utrujenosti dal vse štiri od sebe, v nedeljo pa ponosno zaključil vse, kar me je v petek čakalo, čeprav se še zdaj sprašujem, kako mi je uspelo vse postoriti s čakanjem na zadnji dan. Dejansko sem namesto petih oziroma šestih dni, isti postopek izvajal dva tedna, saj so mi kemikalije zaradi nizkih temperatur postale viskozne, topila pa so hlapela počasneje. Večinoma sem torej čakal.

Včeraj sem potrošil dve svoji uri s parlamentiranjem z umetno inteligenco, da mi poda rešitev za potešitev lastne radovednosti, potem pa sem jo premeteno ugnal tako, da sem šel prebrat dokumentacijo in si odgovor našel v nekaj minutah. Prmejdun, bolj kot sem predvideval, da si bom s tem prihranil nekaj časa, več ga dejansko izgubim.

Po nekje petih letih se je ponedeljkov redni sestanek prevzema, predaje in pregleda tedenskih nalog prestavil na torek. Tudi tu je zavladala umetna inteligenca s svojimi umetelnimi nesmisli, katerih nihče ni kritično pregledal, zato je bila večina storjenih opravil točno takšnih, tja v tri dni. Torej, ta teden še en krog.

Dodelava popolnosti

Nažalost je bilo tudi nekaj poškodb. Rečeno je bilo, da sta prejšno noč dva padla s strehe, zato so bili vsi, ki so se povzpeli na streho, tam tudi navezani. Včeraj pa se je nekdo na strešniku tudi težje ponesrečil, zato so ga odpeljali na šivanje.

Pri vsaki hiši so ponujali pijačo. Pri določenih so pripravili še sladkarije: napolitanke in kekse. Po fotografijah sodeč so se vse ekipe tistega dne prehranjevale v isti restavraciji.

To je bil neobjavljen zapis v nedeljo desetega junija pred šestimi leti nekega posredovanja. Sedaj ne vem več, kje omenjena fotografija je, ampak spomin na to in še več obstaja. Obstaja tudi spomin iz osnovne šole, ko sem si konec vsakega šolskega leta izračunal, kolikokrat moram še ponoviti šolsko leto, da bo konec šole. Ta leta in leta po tem so švignila mimo. Po moje so bila meni najlepša leta takrat, ko sem bil star okrog dvajset let. Tudi zdaj bi bil raje star dvajset let kot toliko kot sem, kajti dvomim, da bom preživel do trikratnika zdajšne starosti in potem bo kaj.

Takrat bo konec vsega. No, konec bo moje volje, moje zmožnosti odločevanja, kaj bom počel, četudi se zna slednje zgoditi še nekaj let poprej. Kam bom odšel? To vprašanje me preganja, odkar se zavedam samega sebe.

Dihotomija postulatov

Preseneča me širnost slovenskih besed in ganejo me ljudje, ki svoj govor popestrijo z manj pogostimi besedami. Po drugi strani pa me razočarajo tisti ljudje, ki se ne potrudijo dovolj, ne izberejo slovenske besede in vzamejo neko tujo, večinoma angleško besedo, ki jo uporabijo tako, da potrebujem razlago.

Leto je mimo, presenetljivo veliko sem zapravil. To vem, ker sem začudeno veliko zaslužil, in obenem ugotovil, da mi je pod črto ostalo osuplo malo. Kam hudiča mi je odšlo?

Močno upam, da se letos osredotočim na svoje (že več let) nedokončane projekte, si ne želim oziroma ne sanjam o novih. Toliko je že bilo postorjenega, da bodo ti projekti donosnejši kot karkoli novega oziroma drugega. Seveda bi še to, to in še tisto, ampak ne razumem, da mora biti nekje črta, sicer zopet ne bo ničesar pod črto.