Afektacija dolgočasja

Kako rešiti problem noža? Ponavadi je raven, ampak po navadi še vedno kriv.

Lahko prereže vrat ali salamo. Prepovejmo posameznike. Ne! Prepovejmo nože.

Bomo vsaj umrli s celimi vratovi, a lačni.

Zimska vročica

Kaj imata skupnega evropska nosilna raketa Ariane 5 in moj termometer? Oba sta po določenem času zaradi povsem primerljive napake med delovanjem „odpovedala.“

Termometer deluje že devetinpetdeset dni. Slučajno ga pogledam in vidim točno 1000 °C. Ker mi ni jasno, čemu je nekaj ur nazaj delal normalno, preverim, kakšne so bile zunanje temperature pred nesrečno vročino. 0,80 °C; 0,06 °C. Skratka, zelo blizu ničle, zato je nekaj narobe, kadar se zunaj ozračje spusti pod ničlo.

Ker je termometer sestavljen iz štirih delov, je potrebno ugotoviti, kateri del nagaja. Prikaz je v redu, shranjevanje v redu, prenos v redu, odčitavanje katastrofa pri 4095 °C, kar se je potem odrezalo na tisoč, ker se shranjujejo samo tri mesta pred vejico in dve za, kar se potem pri prikazovanju zaokroži na eno mesto za vejico.

Sledi iskanje rešitve in branje dokumentacije in po eni uri je zadeva popravljena. Sedaj kaže -0,88 °C. (:

Zakaj je do tega prišlo? Zato, ker sem ga sestavljal poleti in nisem niti pogledal niti pomislil, kaj se zgodi, ko zaznava pod ničlo. In tudi raketa je odpovedala v zraku, ker so jo sestavljali in testirali na tleh.

Sedaj kaže že -1,00 °C in po dokumentaciji sodeč naj bi se sedaj spustil tudi do minus petinpetdeset.

Vzklik poraza

Minilo je že leto, odkar me je tako zeblo v podplate, da sem noge izmenično dvigoval. Od takrat se počutim kot zaoglenelo poleno, ki je bilo v kaminu približno pet minut, nato pa je ogenj ugasnil. Zmanjkuje mi časa, novega zraka pa od nikoder. K sreči lahko še vedno zagorim in najdem tu pa tam kakšno uro ali kar cel dan, vendar postaja vse bolj zadušljivo.

Ko nimam časa niti za kosilo, ne jem, ali pa si naberem sadje in pojem jabolko, tri mandarine, hruško in dve pesti rozin ter se takoj počutim tako kot tisti, katerim je to vsakodnevna hrana.

Na raznih sestankih bi najraje dremal in, ko že mislim, da je bil kakšen sestanek slučajno prejšni teden, je bil ta dejansko že teden prej. Tako hitro to gre. Poleg tega, zaoglenelo poleno ni ravno ponosno, ko se skuša spomniti, kaj je naredilo tekom leta. Bilo je veliko majhnega in ravno to je najbolj utrujajoče.

Malenkosti utrujajo!