Koruzni zrni

Trudil sem se, da bi osvojil novejše razširjene aplikacije za mobilni telefon, a sem vselej prejel občutek manjvrednosti.

Prva na I služi objavljanju slik, v bistvu pa je zadeva precej omejena. Če sem hotel objaviti fotografijo, ki sem jo nekje zunaj ustvaril s (sposobnim) fotoaparatom, sem jo moral obvezno prenesti na telefon, čeprav sem jo vmes že imel na računalniku, in jo potem objaviti iz telefona. Takšen je njihov (poslovni) model. Ustvarjen le za zagrenitev živcev, a tehnično povsem rešljiv.

Mimogrede ko vidim objavljen kakršen koli kolaž osupnem. Meni ni nikoli uspelo kaj takega: združiti skupaj tri ali več slik različnih velikosti z zaobljenimi robovi, jaz znam samo dve, eno ob drugi ali eno nad drugo pa še to samo z „vogali,“ a največkrat sploh ne združujem.

Druga aplikacija na T premore nekaj več, vendar pa tokrat ostanem brez vsebine. Kaj bi povedal. Koga zanima, kaj počnem, kam grem in od kod sem prišel. Vse kar vem, je to, da to pravzaprav nikogar ne zanima; za izjeme pa je tistih nekaj deset znakov bistveno premalo.

Temu se reče zameglitev ozadja, ne pa neki pristopi na dotik.

Oblika kroženja

Ne maram stanja, v katerem sem.

Prvič, prositi moram, da dobim svoje stvari nazaj, ki sem jih posodil, ker sem jim že nekajkrat in da me ne tudi tokrat ne označijo za škrtega. Poleg tega si včasih te stvari delijo še naprej. Ko izposojo stvari odobrim, mi jih ponavadi pomagajo „odnašati“, a jih moram potem vedno sam vlačiti domov, in po cel dan čakati, da lahko pridem ponje oziroma jih iskat. Nekaterih stvari še po več kot petih letih nisem dobil nazaj, nekatere so polomili, za tretje ne vedo, kam so jih založili, namesto četrtih so mi dali neke sedme. Pričakujejo, da bo vsakič zastonj, v žepu pa imajo telefon vreden več, vendar pa nimajo občutka skrbnosti in moram potem doma še vse sčistiti. Mislim si: „Čeprav imate dovolj denarja, si tega ne zaslužite.“

Drugič, zvežem in povežem jim televizijo vredno skoraj tisočaka, potem pa mi za tisto uro, ko vlečem kable v razmetanih pogojih, katerih še sami ne obvladajo, dajo do neprepoznavnosti razstrgan bankovec pet evrov. Mislim si: „Hvala lepa, to je bilo zadnjič. Najdite kakšnega drugega tepca.“

In tretjič, pričakujejo, da jim bom „zrihtal“ čisto vsak klump, ki ga kupijo ali pokvarijo. Mislim si: „Če ste kupili poceni, morate razumeti, da je poceni zaradi nečesa in da ne morete pričakovati čudežev.“

Tudi to se bo končalo. Upam.

Slabši sem kot slaba banka.

Travnik tesnobe

Ko sem se v pogovoru spomnil, da sem nekaj takega že počel, sem premišljeno povedal le toliko, kot sem vedel in kmalu zatem ostal tiho. Vedel sem, kaj in koliko bi moral še povedati, a nisem znal. Prevzel me je občutek pomanjkanja verjetja vase. Zmanjkalo mi je pojma.

Začel sem ga iskati med kupom listja in vmes zagrabil malo bolj zanimiv list, na katerem sem prebral drugi ostavek. Kljub temu, da sem ga nato prebral še trikrat, se njegovi stavki niso povezali. Ni mi bilo niti jasno, kaj sem prebral, niti čemu sem bil jaz tisti, ki je to nejasnost pred petimi leti zapisal. Sramotno, kako sem si sploh upal.

Pogledal sem pripet list in zopet odkril nove nejasnosti, čeprav sem vedel, da mi je bilo to pred petimi leti vsekakor jasno, a se očitno nisem znal (ustrezno) izraziti.

Sedaj ni nič drugače; v glavi je že toliko vsega in nič ne pobegne iz nje. Vsaj tako ne, da bi bilo jasno.

Se bom pa trudil, da bo.