Površinska mreža za dober občutek moči

Svet je na dnu prepleten z mrežo, na katerem se znajdejo posamezniki, kateri vidijo sebe pred ostalimi. Znotraj prijateljstev in družine imajo šibke vezi, saj jim je najbolj pomembna lastnost fizične posesti (posest najsodobnejšega telefona, najtišjega avtomobila) in takoj za tem pa uspeh samega sebe, potovanja v oddaljene dežele, vedno večja športna aktivnost (fitnes) in lep izgled. Takšni posamezniki sestavljajo današnjo mladino.

Ničesar se jim ne ljubi. So brez ciljev, brez vrednot, brez notranje motiviranosti za učenje ter ne vedo, kaj se dogaja, kaj bi počeli in kaj jim je pomembno v življenju; v življenju, ki izhaja iz miselnosti Hakuna matata (živeti za sedanjost).

Po predavanju psihologije pouka in učenja na Filozofski fakulteti.

To je zaskrbljajoča posledica zahodnega sveta, izkoriščanja priložnosti, razpuščenega nadzora, pohlepa po moči in denarju. Kaj naj družba s takšnimi ljudmi? To je vprašanje mene, po transakcijski analizi velikega Kritičnega Starša. Ne bom kazal s prstom, niti ne pričakujem nikakršnih sprememb; se zgolj zgražano sprašujem, čeprav je to v končni fazi njihov problem, oziroma, če uporabim psihološko pozitivne besede, njihov izziv.

Zato je človekovo povsem pričakovano stanje egoizem, saj vsi najprej pravijo: „Brigaj se zase!“ šele nato „Kaj pa gledaš samo na svojo rit?“ Poslušajte se lepo prosim in se odločite za eno stvar.

Blodnjak poskakovanja

Včasih je bilo tako (tipično otroško), da sem bil navdušen nad ljudmi, ki so znali pomežikniti na obe očesi in morda še premikati ušesa, saj sem od vsega tega znal pomežikniti le na eno oko, a ne vem več na katero.

Hoja proti šoli ali od šole po eni in isti, najverjetneje najkrajši, poti je kljub poskakovanju po robnikih, štetju korakov ali česa drugega, postajala dolgočasna, zato sem kdaj pa kdaj začel zavedno zapirati oči in pri tem ugotovil, da ena veka vedno malenkostno „prehiti“ drugo, in to je bila ravno tista, s katero še nisem znal pomežikniti.

Oči sem med potjo zavedno zapiral le toliko, da se je hitrejša veka začela premikati, druga pa še mirovala, ter dvigoval obrvi. Seveda se hitrejša veka na začetku ni povsem spustila, a sem to ponavaljal nekje dva tedna, dokler nisem dobil občutka samo te veke.

Sedaj lahko zaprem poljubno veko in ne vidim skozi, a se še vedno vidi, da sta veki povezani. Drugače opisati, kako pomežikniti na drugo oko, je precej nemogoče, saj so človeku vsi ti premiki „dani od boga“ in pač zna.

Dogajanje negibnosti

Najbolj tipična poza te dni je ležanje na stolu; z iztegnjenimi nogami, ritjo malo bolj naprej, vratom malenkostno nazaj ter glavo navzdol; s strmenjem v neko točko nekje pod sredino zidu ali kar v prazno.

Rekli bi, da izgledam premišljajoče; čeprav se le sprašujem zakaj. Ne poznam niti približne vsebine vprašanj in odgovorov, saj ta potujejo izza mojega zavedanja, mojega dojemanja in neodvisno od moje volje.

Kasneje se ne morem znebiti občutkov prisotnosti temnozelenih in temnomodrih valovitih plošč, nekakšne kritine pod mano, na kateri se neudobno obračam in potiskam obraz v blazino. Nadaljevanje se pretaka skozi zgodbo sanj, na koncu pa čutim tekoče zrcalo v obliki trikotnika ali trpeza, ki se zadeva ob ličnici in ne more iz mene.

Zakaj (morda) vse to?

Zajel me je val nedoločnosti in spomin je postal nezanesljiv. Ko potujem po točkah spomina, si lahko tisti čas in kraj le še deloma predstavljam, čeprav lahko še vedno rekonstruiram vsako pot. Všeč mi je zmožnost kasnejšega predstavljanja vrtenja okoli objektov iz zraka; le dovolj časa jih moram opazovati, ter zmožnost potovanja po zemljevidu, ki sem ga pogledal nekaj ur nazaj, čeprav me na kraju najbolj zmedejo višinski premiki, ki na ravnem zemljevidu niso vidni.

V mislih so mi ostale takrat težke besede, ki sem si jih naučil s ponavljanjem, kar je trajalo nekaj dni v  tedenu. Ti sta pri biologiji osnovne šole bili micelij ter gastrovaskularna votlina, medtem ko sem si pri nemščini brez težav lahko zapomnil Geschwindigkeitsbegrenzung ter Naturschutzgebiet s črkovanjem vred. Kasneje na fakulteti sem imel težave z izgovorom besed implicitizacija ter intuicionistična, ampak je šlo. Je pa tako, če besedo napišem narobe (na primer so črke zamenjane), se mi takoj „zazdi,“ da je napisana narobe. Popravljam jo, dokler mi ta občutek ne izgine.

Razmikanje let je začelo delati svoje.

Kako vem?

Sanj se zavedam. V sanjah so kraji nepozabljeni in podobe tako resnično popolne, celo govor ljudi je pristen. Tudim se, da bi iz tam se česa zapomnil, na primer besede, ki bi jih lahko tukaj postavil v naslov, a sem jih že pozabil. Sanje se prekinjejo, če sem prepričan, da se stanje ne ujema z resničnostjo, na primer ta kozarec ni (še) razbit.

Zavedam se tudi prehoda med resničnostjo in sanjami, ko lahko prestavim roko, a že „gledam drugo sliko.“ 

Nazaj.

Najslabše so predstave, moji miselni posegi, ko je že ogledan grad v jeseni še zasnežen, vendar ta tam izgleda drugače in ga na primer ne morem fotografirati, tako kot si to želim, saj je sonce na napačni strani, nebo presvetlo. Potem je ena ogromna kopica napačnih povedi: neizrečenih, neustreznih, zarečenih, ki (morda) niso dosegle željenega cilja, moje predstave, in še mnogo drugega.

Ah ja.