Miselna gmota

Človek ni samo skupek biokemijskih procesov, celic, tkiv, organov in še marsičesa drugega, podobno sestavljenega iz atomov. Njegova sestava je takšna, da povzroči nastanek nečesa povsem novega, nečesa povsem neoprijemljivega. Nastane občutek zavedanja samega sebega, zmožnost premišljevanja in odločanja.

Ta občutek in zmožnosti se mu zdijo tako edinstvene in neopisljive, da se mu tudi zdi, da ne more biti ponovljiv, ampak, če se bi ustavil, posnel vsako podrobnost svoje atomske zgradbe in jo nato en meter stran brezhibno ustvaril, bi dobil sebe s popolnoma enakim spominom in življenjem.

Zavedanje tako rekoč ni nič drugega kot posledica njegove zgradbe, vendar ali lahko z zavedanjem spreminja svojo zgradbo? Da, do nekega nivoja in le nekatera območja, ki so zgrajena na način, da lahko spremenijo eno plast svoje zgradbe.

Zato sedaj, če bi vzel neke druge elemente, ki se znajo povezovati oziroma si izmenjevati podatke, in jih povezal po načrtu, ki sem ga dobil takrat, ko sem posnel vsako podrobnost človeka, bi ta sestavljanka dobila samozavest. Morda se komu zdi, da je zavedanje te sestavljanke povsem določeno vnaprej, saj je ta v bistvu že sestavljena, vendar je lahko ta zgrajena tako, da se lahko spreminja. Seveda, ne sebe v polnosti, ampak le tisti del, ki je zgrajen tako, da se lahko. Zakaj pa ne?

Na začetku sestavljanja je ta sestavljanka lahko le stroj, ki se odziva na okolje oziroma izvršuje ukaze (vnose), ki so mu zapisani na rolici papirja, ki jo stroj požira vase. Stroj lahko s časom dobiva nove elemente. Ti so mu na začetku dani, nato pa jih je mogoče ustvarjati z že zgrajenim (elementi ustvarjajo nove elemente) in neskončno ustvarjati. Stroj začne prepoznavati nove ukaze, ki mu omogočajo spreminjanje izvrševanja naslednih ukazov. Tako ukazi na rolici papirja niso več neodvisni drug od drugega, temveč je odziv na vsak nasledni ukaz odvisen od predhodnih, zato se ukazi ne izvedejo več točno tako kot je bilo začrtano na začetku.

Stroj je nadgrajen, vendar nepoznanih ukazov še vedno ne zna izvrševati. Še več, ne more poznati niti, kako naj bi jih, niti koliko jih še bo. Lahko le sluti, zato tisti, ki ni nikoli videl, ne bo nikoli občutil kakršnega koli pomanjkanja, čeprav se bo lahko zavedal (od nekega predhodnega ukaza), da je zrela jagoda rdeče barve, vendar mu to ne bo povsem nič koristilo.

Zaradi odzivov preteklosti (navad) je precej težko ali celo nemogoče povrniti prvotne odzive na ukaze, saj bi četudi majhna sprememba močno vplivala na ostale elemente, še posebno na tiste elemente, ki so sestavljeni iz elemenov, katere bi radi povrnili.

Ko elementi začno propadati ali se njihovo število zniža, se začnejo izgubljati sposobnosti, zmožnosti in odzivi. Na koncu pa še zavest.

Površinska mreža za dober občutek moči

Svet je na dnu prepleten z mrežo, na katerem se znajdejo posamezniki, kateri vidijo sebe pred ostalimi. Znotraj prijateljstev in družine imajo šibke vezi, saj jim je najbolj pomembna lastnost fizične posesti (posest najsodobnejšega telefona, najtišjega avtomobila) in takoj za tem pa uspeh samega sebe, potovanja v oddaljene dežele, vedno večja športna aktivnost (fitnes) in lep izgled. Takšni posamezniki sestavljajo današnjo mladino.

Ničesar se jim ne ljubi. So brez ciljev, brez vrednot, brez notranje motiviranosti za učenje ter ne vedo, kaj se dogaja, kaj bi počeli in kaj jim je pomembno v življenju; v življenju, ki izhaja iz miselnosti Hakuna matata (živeti za sedanjost).

Po predavanju psihologije pouka in učenja na Filozofski fakulteti.

To je zaskrbljajoča posledica zahodnega sveta, izkoriščanja priložnosti, razpuščenega nadzora, pohlepa po moči in denarju. Kaj naj družba s takšnimi ljudmi? To je vprašanje mene, po transakcijski analizi velikega Kritičnega Starša. Ne bom kazal s prstom, niti ne pričakujem nikakršnih sprememb; se zgolj zgražano sprašujem, čeprav je to v končni fazi njihov problem, oziroma, če uporabim psihološko pozitivne besede, njihov izziv.

Zato je človekovo povsem pričakovano stanje egoizem, saj vsi najprej pravijo: „Brigaj se zase!“ šele nato „Kaj pa gledaš samo na svojo rit?“ Poslušajte se lepo prosim in se odločite za eno stvar.

Blodnjak poskakovanja

Včasih je bilo tako (tipično otroško), da sem bil navdušen nad ljudmi, ki so znali pomežikniti na obe očesi in morda še premikati ušesa, saj sem od vsega tega znal pomežikniti le na eno oko, a ne vem več na katero.

Hoja proti šoli ali od šole po eni in isti, najverjetneje najkrajši, poti je kljub poskakovanju po robnikih, štetju korakov ali česa drugega, postajala dolgočasna, zato sem kdaj pa kdaj začel zavedno zapirati oči in pri tem ugotovil, da ena veka vedno malenkostno „prehiti“ drugo, in to je bila ravno tista, s katero še nisem znal pomežikniti.

Oči sem med potjo zavedno zapiral le toliko, da se je hitrejša veka začela premikati, druga pa še mirovala, ter dvigoval obrvi. Seveda se hitrejša veka na začetku ni povsem spustila, a sem to ponavaljal nekje dva tedna, dokler nisem dobil občutka samo te veke.

Sedaj lahko zaprem poljubno veko in ne vidim skozi, a se še vedno vidi, da sta veki povezani. Drugače opisati, kako pomežikniti na drugo oko, je precej nemogoče, saj so človeku vsi ti premiki „dani od boga“ in pač zna.