Zadnje leto

Drugi december in termometer zunaj kaže več kot trinajst stopinj, in čeprav se to ne sklada z marsičigavimi sanjami o zasneženem mesecu in zasneženi zimi, mi takšno stanje povsem paše, ampak to še ne pomeni, da nimam rad zasneženega stanja.

Tisto, kar zares sovražim, je nihanje temperature okoli ničle oziroma stanje, ko narava ne ve, ali bi ostaja zamrznjena ali odtaljena, zato je vse naokoli krhko, namočeno in blatno. Niti pomisliti nočem, kako trden je takrat občutek tal.

Uredništvo omame

Enostavno obožujem sprehode v naravo in, ker je bil obisk tega parka popolnoma nepričakovan, sem užival še toliko bolj; toliko bolj, da še kar nisem dojel.

Na tleh ravno se je znašla pravšnja količina listja, in te betonske ograje mostičkov s stebrički in svetilkami do večera ostanejo stvar domišljije.

K nepričakovanemu obisku sodijo tudi nepričakovana vozila.

Zopet odsevi, tokrat gora.

Nažalost je bilo nekoliko pozno, ko je že vse rumeno listje pošlo, a je bilo več kot vredno. (:

Mylène Farmer - C'est une belle journée

Dotik skrajnosti

Pogovor pripelje do besed: „Če bi ti vedel, kakšni idioti se vozijo po cestah, se ti ne bi več vozil.“

Kaj je v ozadju?

Ljudje so se spraševali, čemu zaznavanjo določene ljudi kot nesramne, in so prišli do nerazumenga zaključka, češ da ti ljudje sploh niso nesramni, ker bi si takšni želeli biti, ampak so takšni sami po sebi. Drugače povedano, oni živjo za sebe povsem normalno življenje, vendar dajejo okolici drugačno podobo.

Tako, kot ponavadi, je vsak človek mešanica vsega možnega, le v različnih deležih in tudi jaz imam „talent“ za tvorjenje natanko ene povedi med vsemi več stotimi povedmi, ki spravi nekoga v slabo voljo. Meni se zdi takšna poved povsem neizstopajoča, logična, izpeljana, ampak ljudje se tako dobro najdejo v njej, da mi smešno, kako jim to uspe.

Nazadnje sem pripomnil nekaj kot zanimivost, kako se doseže isti učinek oziroma naredi nekaj v več desetkrat krajšem času, ampak sem s tem le zagrešil nezaželjene posledice. Torej ni težava o tem, da preveč govorim, temveč da omenim tisto, česar ljudje nočejo slišati, ampak zakaj bi sploh govoril zgolj tisto, kar si ljudje želijo slišati. Naj si ljudje le predstavljajo, da slišijo tisto, kar si želijo slišati. Naj živijo v rožicah.

Bog ne daj, da se komu reče, naj pobere, kar je spustil na tla, in vrže v prvi smetnjak.