Čar budilke

Kako mi je zanimiv odziv telesa. Če se zvečer zavedaš, da bo jutri nekaj zaradi česa se boš moral zgodaj vstati, se boš zbudil in vstal še pred budilko ter se počutil močnega in sposobnega. Če ti zjutraj tuli budilka in ne poznaš kakršnega koli razloga, čemu se bi ta oglašala, boš vstal „s težavo“ in z zakasnitvijo.

Pred poletjem dve leti nazaj se nas je zbrala manjša družba, da bi prišli v stavbo pred nekom, ki je prihajal vedno prvi, in mu prekinili ta običaj. Nihče ni imel težave priti in čisto vsi smo se počutili mlajše, saj je bil vonj jutra na dvorišču ravno tak kot v osnovni šoli, ko smo čakali pred avtobusi za odhod.

Zjutraj si je potrebno naložiti čimveč in dovolj pomembnih/prepričljivih stvari, da bo vstajanje lažje in dan boljši.

Tolmun želja

Nekoč sem opazil, da imajo živali kot liki risanke roke in noge, ampak sem to takrat sprejel povsem brez odpora. Potem sem opazil, da imajo celo zenice in obrvi (sploh kakšne žuželke in pajki) in da nekatere živalske vrste niso nikoli bile predstavljene kot dobre (dobri liki). Slednje človeku prenese precej nenaravnih predsodkov.

Sitno zadovoljstvo

Po nekajmesečnem opazovanju fotografij na spletu se pojavila priložnost pogleda iz širšega zornega kota. Gremo na Kolpo, čeprav bi bilo bolje brez kanuja reči ob.

Ciljna točka je bila jasno določena, saj si tja želim že dlje časa – vsaj od začetka poletja. V bistvu je bilo ciljnih točk več, a se je bilo potrebno zaradi razpršenosti, prehitrega konca dneva in predolgega uživanja v vožnji odločiti za kvečjemu dve.

Po dobri navadi se je že pred odhodom potrebno odločiti za mesta morebitnega parkiranja. V tem primeru se je parkiralo na površino pred gradom, saj sem vedel, da je tam to mogoče.

Nažalost pa nisem vedel, da se grad obnavlja, zato je bil prehod na hrib z dobrim razgledom in hiter spust do reke po stopnicah onemogočen.

Do vode je bilo potrebno najti novo bljižnico in ta se je k sreči našla le nekaj deset korakov po cesti proti mejnemu prehodu.

Sledilo je še nekaj deset korakov in pogled se je odprl. S tem je bil dosežen prvi cilj dneva. (:

Še ena fotografija vode, nabrežine, ograje in gradu.

Pot se je sklenila okoli hriba, čeprav se bi bilo zaradi njene dolžine bolje obrniti in se vrniti po isti poti. Po drugi strani so me te rjavkaste barve njiv, trav in dreves spomnile na fotografije posnete natanko dve leti nazaj.

Sledil je obisk drugega cilja nedaleč stran in ob prihodu mi je bilo takoj jasno, da bi morali slediti prvotnemu planu, torej najprej sem in šele nato tja. Svet tu je v popoldanski uri že zašel v neprijetno hladno senco.

Kljub svoji odmaknjenosti so ga našli in obdali njegove brežine z vijačnico – novo znamenitostjo. Šele sedaj, ko sem stvar videl od blizu, lahko podam svoje mnenje, ki se razlikuje od mnenja, če ga bi oblikoval na osnovi fotografij in naslovov na spletu.

Po pričevanju … naj bi bilo zagrajeno vse, vendar je bil pogled tu drugačen. Območja namenjena kopanju so ostala takšna kot so bila pred leti. Do vode je moč priti na vsakem opaženem pomolu, po vseh videnih lestvah in po vseh stopnicah. Tudi večino brežin s ščavjem je ostalo nedotakjenih. In navsezadnje zadeva sploh ni ostra, torej … še ena potrditev, da mediji in vsi, ki so trdili nekaj drugega, tudi zavajajajo.