Svoboda obsega

Koper, nedelja, potniški terminal, pogled na prvi pomol in iskanje odgovora, čemu naokrog toliko vlačilcev. Eden je celo „zadaj“ in ima vrv napeto v nasprotno smer vlečenja ladje, vendar se ga na spodnji fotografiji ne vidi.

Morda velika ladja nima menjalnika za vzvratno vožnjo.

Morda noče vklopiti svojega motorja zaradi prevelikih izpustov in bližnjega mesta.

Morda vzvratno ne more krmariti.

Morda se premika prepočasi.

Uradno so vlačilci namenjeni vleki, gašenju in reševanju, ampak to mi ne odgovori niti na en zgornji dvom.

Zadovoljiv odgovor bi bil, da so vlačilci namenjeni obračanju ladje nad labirintom poglobljenih kanalov pristanišča. Če je to res, potem imata tudi tisti vlačilec, ki vleče ladjo v nasprotno smer, in tisti vlačilec, ki ji je kasneje rinil v bok, svoj namen.

Dejstvo jo, da nimajo vse ladje menjalnika za vzvratno vožnjo, vendar se lahko kljub temu pomikajo nazaj in sicer tako, da zaženejo motor v obratno smer.

Jeza umetnosti

Najbolj zoprn občutek pride na koncu po dvajsetih, tridesetih popolnoma logičnih korakih, ki se niso uspeli sestaviti v delujočo celoto. Kako lahko po vsej tej logiki pride do česar tako nelogičnega?

Medtem ko se vsi koraki se še enkrat preverjajo, se obenem upa, da je nekje vmes prišlo do kakšne napake, saj bi lahko samo to bil razlog, ampak ni, napake ni nikjer. In ne deluje, čeprav bi moralo, kajti pred dva tednoma so prav takšni koraki privedli do še zdaj delujoče (sicer neke druge) celote.

Konec je dobil svoj konec, ko so se „odstranili pogoji“ za nedelovanje. (: Ja, tudi to je možno storiti, čeprav takšnen poseg ni bil ravno zaželjen.

Dodano en dan kasneje:

O ti šment, tudi omenjena druga delujoča celota ima v sebi dodano svinjarijo, da lahko deluje, ampak se ne spomnim, da bi takrat imel kakršne koli težave. Fuj fuj, ampak očitno tako že mora biti.

Veter zveri

Na povsem drugi strani, stran od vse te v splošnem nedojemljive vsebine, potrebujem zvrhano dozo naravnih lepot, saj ne prenašam utesnjenosti med samo štirimi stenami.

Tokrat je na vrsto prišla Postonjska jama in vse, kar vem o njej, je to, da sem jo enkrat že obiskal. Nato lahko le še ugibam, če je bil moj zadnji obisk v času osnovne šole.

Nisem pa pričakoval tako urejene okolice in toliko stavb pred samim vhodom, zato sem si razlagal, kot da je bilo vse to zgrajeno v času moje odsotnosti.

Še imamo bisere vredne obiska.