Urejeno razdejanje

Pogledaš na polico in na njej vidiš same drobnarije, ampak ta polica ni edina takšna v tej omari, in poleg te omare tu, v tej sobi, jih je še nekaj na drugi strani zida in v vsaki naslednji sobi. Koliko raznih drobnarij, koliko reči … in kolikšna je debelina prahu, ki se je že nabrala na vseh spominih, ki jih človek odlaga in shranjuje za … morda hude čase, ali kar tako, ker so mu pri srcu in mu jih je težko vreči stran.

Čeprav se morda človek tega zaveda ali ne, še kar vstrajno nabira in kopiči šaro, s katero si popestri svoj brlog. Čez nekaj časa pride do nasičenega stanja, ko mu zmanjka odlagalne površine ali pa je delež te strašljivo premajhen.

V tem svojem brlogu postane že pravi glodalec, ki se po dveh letih življenja v prenasičenem okolju vpraša, kaj naj sedaj stori. Naj vzame škatlo in vanjo nameče … morda kar vse? Čemu je vse to sploh zbiral?

Ko bi si večkrat rekel ne.

Slikar besed

Že četrti dan opazuješ sence, ki jih na steno skozi delno zastrto okno meče bleda Luna. Ker razmišljaš, ne moreš zaspati in, ker ne moreš zaspati, razmišljaš.

Razmišljaš in odkrivaš tudi to, da ti je najljubša strešna kritina bobrovec v prvinski glineni barvi, saj je strešnikov polkrožen lok v najnižji točki ravno nad stičiščem dveh strešnikov spodnje vrste. In takšen vzorec se nadaljuje po celotni strehi.

Spomniš se okroglih in delno okrušenih betonskih bučk, nameščenih na stebričke ograje okoli dedkove stare hiše. Spomniš se, ko si prvič prišel bližje njih, in si opazil, da pravzaprav niso popolnoma okrogle temveč te njihova oblika spomni na nekaj že znanega. Res, imel si prav. Bučke so bile narejene s pomočjo pregorelih žarnic, v katere so nalili beton in jih zapičili na armaturo, ki so jo s tem namenom v času izdelovanja srebričkov pustili malo daljšo. Kasneje, ko se je beton strdil, pa so steklo bučke okoli razbili.

Sedaj se povsod, ko opaziš betonsko bučko, spomniš na žarnice.

Oaza miru

Kako zajedljivo nasmejan sem, ko pomislim, da drugi ne bodo nikoli dosegli in razumeli stanja, ko človeku zmanjka besed za svoje izražanje. Izvedljivo ni niti prafraziranje, kajti ni jezika, ki bi bil tega sposoben. Njegova izrazna moč je prenizka. Zaradi istega razloga niso primerni vsi tisti simboli (grafične podobe), za katere obstaja besedna interpretacija. Zato je najbolj zanimivo tisto, kar se da izgovoriti brez jezika.

Konkretno obstaja svet @ z objekti A, B, C …, besedami a, b, c … in z dvema operacijama 1 in 2 na objektih. Čeprav se v tem svetu govori z besedami, se z objekti pove, kaj operaciji počneta. Obe operaciji 1 in 2 vzameta objekt in vrneta objekt. Če se na vrnjenem objektu uporabi operacija 2, se dobi prvoten objekt. Tudi operacija 1 na objektu, ki jo vrne operacija 2, vrne prvoten objekt, torej sta operaciji drug drugi obratni. Za lažjo predstavo se uporabijo oklepaji in se zapiše: 1(2(X)) = X ter 2(1(X)) = X. Ampak tega sveta večina ljudi ne mara, saj je najbolj poljudno osovražen svet, kar jih je, kajti za nekatere besede x, ki poimenujejo objekte X, ne obstaja beseda za objekt Y, ki ga vrne operacija 2, medtem ko je pri operaciji 1 to vedno res. Torej, besede tega sveta @ niso dovolj izrazno močne. O tem niti razmišljati nočejo.

Zato ljudje ljubijo svoje podsvetove, ki so ravno tako veliki, da je v njih mogoče ubesediti vsak objekt tega sveta. Vse svoje vrednote, prizadevanja in norme imajo jasno zapisane in zabeležene na rebrih ali podlakti in to jim predstavlja višek svojega udejstvovanja.