Preobrat vremena

Prvo vprašanje, ki si ga te dni zjutraj postavim je vprašanje, ali bo vreme jasno. Včasih skozi okno izgleda obetajoče, a se čez dan spremeni. Ker je že tri dni neprekinjeno naokrog le megla, se nikamor ne vidi in mrzlo je kot pes.

V šestem razredu sem spoznal nov pojav, temperaturno inverzijo, pri katerem je v višje ležečih krajih topleje kot v nižje. Ker je te tri dni kraje na tisočsto in več metrih vedno spremljalo jasno vreme, me je zanimalo, na koliko metrov nadmorske višine se moram povzpeti, da bom tudi jaz tega deležen. Izbral sem si vrh nekaj nad devetsto metri in odšel preverit.

Začetek je izgledal dolgočasno, prazno in obdan v ivje.

Med potjo sem začutil odgovor, čemu poleti nastane bistveno več fotografij kot pozimi. Rokavice so mi bile v napoto in prste je shladilo. Ugodneje bi bilo biti nekje na toplem, vendar potem te poti ne bi nikoli prehodil in ne bi izvedel, kakšno je vreme zgoraj.

Pred zadnjim travnikom so meglo začeli prebadati sončni žarki in na levi strani se je začela prikazovati modrina, kar je nakazovalo k začrtanemu uspehu.

Vrh se je začel približevati in ozke lise so označevale prenehanje megle. Trud je bil poplačan in na devetsto metrih je modro nebo!

Pogled, ki se je skrival za zadnjo smreko na desni strani, me je presenetil. Tako velike bele gmote nisem pričakoval in še manj tako začrtane meje. Tudi smreke so s svojimi belimi konicami povedale, da se kdo lahko še tako potrudi z okraševanjem novoletnega (ali božičnega) drevesca, a ne bo nikoli pričaral te lepote.

Tako izgleda december v hribih. Kot podaljšek jeseni; krasno in nadvse toplo. (: Zatorej, če bo še kdaj po dolinah slabo vreme, je rešitev sedaj znana.

Zapletena dostopnost

Solata s piščancem je v moški folklori zapisana kot jed za ženske in meni vsakič ni bilo jasno, kako se lahko človek od tega puha sploh naje. Seveda imam tudi jaz rad solate, ampak ne francoske in ne krompirjeve, ker to dvoje zame sploh ni solata, temveč neka pacasta mešanica. Blazno rad imam zeleno solato in še bolj isto s krompirjem. Zato moram biti vedno previden, ali stoji krompir pred ali za solato. V vsakem primeru pa se je še najbolje zanesti na svoje lastne oči in ne toliko na besede.

Zelo pomembno je, kaj je poleg solate v solati in najboljše je, če se s temi dodatki ne ekperimentira in se ne izživlja. Sol, olje, kis in to je to. Nobenih jogurtov ali česarkoli, kar lahko pade ljudem na pamet in kar še izlijejo v skledo. V zadnjih desetih letih sem opazil olja vseh vrst: bučno, olivno …, katere mi vsak predstavi kot boljša in bolj zdrava, ampak meni so ta olja s svojo barvo in okusom tako nagravžna, da se potem solate sploh ne dotaknem več. Tako ali drugače je teh dodatkov tako malo, da razlika med dobrim in slabim za zdravje sploh ne more priti do izraza, hkrati pa se večina teh snovi izteče in ostane na dnu posode.

Stvar o količinah in zdravju pa se še dodatno zaplete ob, za moje pojme, razsipavanju s soljo. Po moje naj bi jo vsak dnevno zaužil le toliko, kot se jo lahko spravi na površino nohta mezinca, a se jo povsod uporabi enkrat ali dvakrat več kot to, torej za moje pojme preveč. Stvar poslabša še mnenje tretje osebe o tretjih osebah, češda da se izsledki raziskav o varnosti in nevarnosti živil vsako leto spremenijo in pravzaprav nič ni res. Kakorkoli že, za moj okus mora biti soli manj.

Nazaj k solati s krompirjem. Ta je bila tako okusna, da sem tisti dan pozabil na ves (ločen) krompir in jedel samo omenjeno solato in meso (zrezek). Ob pogledu nisem pomislil na nič drugega kot žensko solato s piščancem. Ne vem, koliko dodatkov je v njej in če je v njej tudi krompir, ampak če je, potem mora biti dobra.

Dobrota streznitve

Prihaja novo leto in seznam zaobljub. Ker sem dodobra spoznal, da je dobrota zares sirota, bom poskušal večkrat reči ne in se ne pustil več izkoriščati drugim.

So primeri, ko me ljudje dobesedno obtožijo, da jim ne pomagam. Ker njihovega sitnarjenja nočem več poslušati, jim ugodim in nato ugotovim, da se še ničesar niso sami lotili in da moram povsem od začetka iskati rešitve. Ko najdem pot do rešitve, jo pričnem izvajati oziroma jo začnem sestavljati skupaj. Tako v povprečju izgubim dve uri po stvari. Na koncu, ko je stvar rešena, pa še poslušam očitke, da ni dobro narejeno oziroma ni narejeno tako kot bi si oni želeli. Še slabše pride čez čas, ko se ljudje tega izkoriščanja navadijo in od mene še pričakujejo, da bom delal takrat, ko si bodo to zaželeli in ne tedaj, ko bom imel čas.

Vsakič, ko je narejeno s tistim, kar imajo oziroma kar so imeli, torej iz ničesar, bi lahko bili veseli, da je še kdo tako neumen, da žrtvuje svoj čas, in za to ne dobi ničesar. Ko bi vsaj imeli kaj sočutja, mi karkoli pripravili, me bolj seznanili s svojimi željami ali mi vsaj dali kakšno enakovredno nadomestilo.

Raje bi videl, da eni plačajo štirideset in drugi pa osemsto enaintrideset evrov tistim, ki se s temi stvarmi poklicno bavijo, da bodo občutili, če je moja dobrota vredna čokolado oziroma tisti kos makove potice. Njim se zdi fenomenalno, meni pa vedno bolj gnusno, saj gre v večini primerov za kovačeve kobile in svet postaja ena velika kobilarna. K sreči obstajajo tudi ljudje, ki me razumejo. (:

Zato je najbolje biti tiho, da ljudje ne izvejo, česa si sposoben oziroma česa si se priučil. Seveda je dobro vedeti svoje omejitve. Nečesa pač ne znam in tega se zavedam.