Presek kuriva

Moje prve fotografije izpred več let so nastajale različno: enkrat jasno, drugič razmazano. Bolj kot so bile jasne in čiste, lepše so mi bile, kajti razmazanih nisem nikoli maral in jih še vedno ne maram, saj takšnega sveta ne vidim. Lepoti sledi trenutek. Pritisk na sprožilec odraža mojo željo po fotografiji. Če jo bi želel ustvariti čez sekundo, bi s pritiskom počakal. Ta dva razloga sta začela moje napredovanje.

Za trenutkom pridejo barve. Te morajo biti čimbolj naravne in obstojne skozi fotografije. To pomeni, da bel papir v senci ne bo bel, vendar če slučajno nanj posveti kakšen žarek, bo na obsijanem mestu ravno tako bel kot bi bil bel na soncu. Zato tudi ta sneg izgleda drugače, čeprav je takšen kot tisti obsijan.

Želje so različne; včasih mi jih uspe uresničiti, naslednjič ne. Želel sem ujeti kapljice, vendar mi ni uspelo, saj so se te v resnici veliko bolj lesketale, kot je vidno na fotografiji.

Dandanes so fotoaparati glede na stanje pred desetimi leti presenetljivo dobri, tudi tisti v telefonih. Slabih fotografij ni veliko. Je pa res, da se fotoaparati sami po sebi poslužujejo določenih tehnik oziroma trikov za doseganje boljših rezultatov. Zaradi tega je zelo težko imeti kakovostne fotografije in je bolje izbirati motive, ki jih ne najdemo v turističnih vodnikih in ki jih večina ne bo lovila vsak dan.

S kasnejšo obdelavo je mogoče fotografijo (po lastnem okusu in psihološko) še izboljšati, vendar marsikdo pretirava in slika postane kičasta. Ker mi kičasto ni všeč, teh znanj nimam, zato sliko le morda obrežem.

Na žalost pa fotografije ne znajo poustvariti vseh občutkov. Še vedno je boljše lastno dožitvetje in gledanje z lastnimi očmi. Nevarnost spolzkih letvic na lestvi je zato zelo težko povzeti. Izgledale bi le namočene.

Na koncu šteje samo vložen trud. Dobra oprema ni potrebna za dobre slike.

Pravila pisanja

Grozno mi je videti vodilne ničle v datumih. Še bolj grozno pa so datumi oblike 4. 01. 2017. Torej nekje stoji ničla, drugje je ni. Po pravopisnih pravilih ta ne bi smela biti nikjer vodilna in za pikami vedno stoji presledek. Grdo mi izgleda zapisovanje časa, pri čemer je število minut nadpisano, četudi je takšen način pravilen, a še dobro, da je tudi zapis s piko med številom ur in številom minut pravilen. V vsakem primeru pa je še najboljše zapis vsega z besedami. Torej, večerja bo šest minut čez dvajseto uro ali ob dvajseti uri in šest minut.

V splošnem se mi zdi, da bi se ljudje lahko bolj trudili in pisali po pravilih. Povsod. Morda vlečemo razvado iz drugih jezikov in iz govorjenih besedil v pisna besedila, ampak meni so pravila všeč, saj zagotavljajo doslednost.

Ogabno! Ta blog ima v datumu vodilno ničlo in tega ne znam popraviti.

Toplina vznemirjenja

Tipično se v dnevih tik pred novim letom vedno prehladim in tokrat sem se prehladil v petek. To je pomenilo, da sem vse naslednje dni preživel na toplem. V soboto sem našel uganko, ki jo je bilo potrebno rešiti do polnoči in ki je prinašala nagrado, vendar ta še ni bila znana. Ker sem zaradi splošnega prednovoletnega vznemirjenja pričakoval nižjo udeležbo potegovalcev za nagrado, sem pričakoval tudi višjo možnost svoje zmage. In res, uspelo mi je.

Popoldne, na novega leta dan, je bila razkrita nagrada, ki mi je prenesla začuden pogled in nato še minuto krohota. Ne poznam še nikogar in še nikjer nisem prebral, da bi kdo prejel kaj takšnega, tako nenavadnega. Ni bila čokolada, ni bila metla in niso bile nogavice. Prejel sem en kilogram poliestra v vrvici na kolutu. Ja točno to. Preračunano to pomeni približno tristo metrov vrvice.

Da bo to leto drugačno, mi je bilo jasno že deset minut po polnoči, ko sem po snemanju ugotovil, da nisem posnel ognjemetov, temveč novoletno drevesce. Zagotovo se sliši nenavadno, ampak razlika je bila le v eni številki. Namesto trideset sem izbral sto osemnajst. Sto osemnajst je slučajno izbrano število, preko katerega se je v splet skoraj šestnajst dni neprekinjeno prenašala živa slika drevesca. V tem času je bilo drevesce deležno preko dvesto ogledov.

Naslednje leto bo bolje.