Včeraj sem po radiju slišal in danes našel članek na temo, kako bodo otroci, ki gredo zdaj v šolo, v poklicih, ki jih še ni. Seveda takšni ne bodo vsi, temveč naj bi jih bilo za okrog tri četrtine. Po mojem mnenju pa je ta trditev v trenutnem stanju šolstva neuresničljiva, saj šolstvo na to še ni prilagojeno. Če se hoče tri četrtine novih poklicev, potem se zagotovo potrebuje tudi tri četrtine novih programov ali pa bodo mnogi odšli v tujino.
Nisem ponosen na to, kako sem zapravil pet let svojega življenja. Sram me je in, če bi lahko izbiral, ne bi izbral tistega, kar sem. Pet let vsakodnevnega obiskovanja fakultete, kjer se na pamet uči tisto, kar je že tako ali drugače zapisano v knjigah. Nikakršne dodane vrednosti, vse je v knjigah, le odpreti jih je treba. Veliko raje bi teh pet let zapravil na samoizobraževanju, samoizpopolnjevanju in na tečajih, ki se komu slišijo čudni, neumni, nesmiselni, nepotrebni, a sem prepričan, da bi mi to prineslo večje zadovoljstvo. Lahko bi se naučil oblikovanja lončenih izdelkov, risanja na steklo, obrezovanja sadnega drevja, pletenja, obdelave lesa, igranja na klavir … skratka raznih uporabnih ročnih spretnosti, zaradi katerih bi lahko vidno opazoval svoje napredovanje in imel še komu kaj pokazati.
Kriva je ljudska miselnost, da se mora vsakdo boriti za diplomo. Ker dobi bitko tudi tisti z najnižjimi ocenami, se mi ne zdi pošteno, da oba prejmeta enako listino. Narediš ali padeš. Dve možnosti, brez povprečja. In kriva so tudi ljudska prepričanja o večvrednosti tistih z listino. Meni je mar. Si, kar si. Lahko si doktor znanost, ampak če nisi sposoben na avtomobilu v treh korakih po navodilih proizvajalca zamenjati žarnico, potem zate res ni pomoči.
Šteje želja, poskus, trud in trma. Dejanja; ne besede.
Še dobro, da sem kolikor toliko poleg učenja našel čas in počel še kaj drugega in da se z lončarstvom še vedno lahko nekoč ukvarjam.
Upanje ni izgubljeno, je pa priložnost. Žal.
