Območje ef

Na tem kraju je nekoč, verjetno pred šestindvajsetimi leti, še stalo naselje z okoli štirinajstimi hišami, potem pa so ga stanovalci zapustili oziroma ga dobesedno vzeli s sabo, saj so odnesli, kar se je dalo odnesti, ostalo pa uničili. Za stavbami je zato ostalo nekaj tlorisa v obrisih zidov, ki so danes visoki le še nekaj deset centimetrov, in nekaj kritine. Dostop do ostankov je zaradi zaraščanja z grmičevjem otežen. Morda je kraj imel nekoč ime, morda ga tudi nekoč s stanovalci ni imel in je kazal nasprotje današnjim krajem brez prebivalcev.

Ravno zaradi te njegove nerazpoznavnosti je zelo težko oziroma nemogoče najdi kakršen koli podatek o njemu. Še tri leta nazaj je na njegovem obrobju stala lovska opazovalnica, letos pa tudi te ni bilo več.

Ostala je le ena možnost; možnost raziskovanja. Tam pa me je pričakala podoba, ki jo bi povezal s pogledom na Luni, če bi bila Luna iz sira.

Kraj je postal ena velika ropotarnica, kjer se najde vse tisto, česar se ne pričakuje.

Odsevi bele sence

Ker glavne poti še nikoli niso bile zapeljivejše od stranskih, se je tokrat naletelo delno zamrznjeno bajčno jezero nepravilnih oblik oziroma z mnogimi polotoki. Točno nahajališče tega naj ostane neznanka. Morda ga kdo nekoč odkrije. (:

Sidrišče groze

Še ne pomnim takšnih sanj, v kateri se je vitez na konju stalil v oranžno reko, ki je kot vroča lava stekla po pobočju in se nato začela strjevati. Po strjevanju pa so se na njej izrazile reže in vzorci, da je ta izgledala, kot da bi bila tlakovana. Ter da sem z razširjenimi rokami in odprtimi dlanmi, obrnjenimi proti zboru, začel „snemati“ ter je nato, ko sem jih obrnil proti sebi, iz vsake površine dlani pognalo tam deset, dvajset (proti koncu širših) poganjkov različnih velikosti (v obliki jezika), ki so odprli svoja usta ter pričeli s pripevanjem.

Ne vem, kaj naj si mislim.