Razkošnja porabe

Po stopnicah sem se vrnil k steni, ob kateri sem pustil servirni voziček. To ni bila ravno stena, saj ni segala do stropa, bila je bolj kakšna pregrada, a vozička ni bilo več tam. Še kar sem zijal v tisto steno, dokler se nisem ozrl naokrog po kuhinji. V bližini sem opazil vozičke, en poleg drugega; vsi bolj kot ne enaki, a k sreči sem na srednji polici svojega vozička opazil svoje stvari in rešen sem bil zagate.

Ampak to ni tako bistveno. Vsak kdaj pa kdaj pomisli na kakšen športni avtomobil, njegov zvok in tako naprej in za pet minut se mu želja uresniči. Vsak je kdaj pa kdaj bil na krovu trajekta in opazoval ogromne dimnike. Tokrat sem imel svojih pet minut in obiskal strojnico in razbohoteno okolico. Vse je za vsaj dve razsežežnosti večje in imel sem to čast, da sem lahko zagnal tisti motor tam. Primerneje bi bilo reči, da sem sprožil zgolj postopek zagona, kajti pritisnil sem samo na gumb, potem pa se je v pol minute zgodilo, kar se je moralo zgoditi in v prostoru je zavladal hrup.

Česar takega nisem pričakoval, okolica se je spremenila v operno dvorano z osmimi gongi na odru. Vsak gong je oddajal zvok večkrat na sekundo in vse skupaj se je slišalo glasneje kot sem si lahko kdaj koli predstavljal. Udarce motorja sem čutil v prsih in moje začetno zanimanje se je spremenilo v neprijeten občutek. Malo sem se še sprehodil naokoli in pogledal tu in tam kakšno stvar, čeprav sem kasneje v popoldnevu ugotovil, da sem spregledal tablico o prostornini motorja. Skratka, ladijski motor se zažene pri motorju in ne pri krmilu.

Kar me je presenetilo je njegova poraba. Takšen majhen motor, sicer velik kot kombi, v prostem teku potroši za dve kurilni sezoni enodružinske hiše na dan. Kaj šele, da bi kaj premikal. Tu govorim o zneskih dvatisoč evrov in več dnevno, jaz pa na bencinskem servisu v dveh tednih potrošim par deset evrov pa se premikam.

Če pomislim, da zamrznjeni osliči iz Argentine na ladji potujejo 35 dni (če ta ladja potuje z desetimi vozli) in da mora ta ladja priti tudi nazaj so zneski ogromni. Težko si je predstavljati onesnaženje okolja! Ideja o prepovedi vatiranih palčk je pri takih razsežnostih butasta. (Za pribor za enkratno uporabo se strinjam.)

Kaj ko bi prepovedali osliče? Pa banane? Oziroma vse, kar potuje po morju.

Hrbtišče razočaranja

Počutim se kot zemlja brez dotika, morda le kot kremšnita.

Dvakrat sem se sprehodil po trgovskem centru, ozirajoč v izložbe in opazujoč na police, na koncu pa sem blagajno zapustil z računom in listkom, s katerim sem si v naslednjih nekaj minutah hoje proti avtomobilu „na telefon“ naložil dobroimetje.

Verjetno je zanimivo dejstvo, da v telefonu nimam shranjene niti ene telefonske številke in kličem tako, da poiščem številko med prejetimi klici ali sporočili. To sicer ni povezano, čeprav mislim, da bi sedaj (pravno-formalno) po majski direktivi moral pridobiti soglasje vsakogar, katerega številko in ime bi si shranil v imenik, saj gre vendar-le za osebni podatek.

Danes sem si po dolgem času opral avtomobil in očistil prvo steklo umazanje, ki mi je kradla pogled iz vozila. Rokave sem si popravljal s kupčki pene na mokrih dlaneh, čeprav si tega nisem želel, ter vmes razmišljal o ceni, ki jo plačujem.

V večernem pogovoru z nekdanjimi sošolci, ko so se ti pogovarjali o stroških prevoza, sem omenil, da je preračunavanje kilometrov, porabe in cene goriva brezpredmetno, če ne upoštevajo posrednih stroškov, kot je zavarovanje, registracija, nadomestilo za uporabo cest, pneumatike, vzdrževanje vozila … V grobem povprečju se na vozilu potroši še dvakrat toliko kot je dejansko na začetku stalo vozilo (če je bilo le to novo). Na kratko, avtomobil je precej dražji kot izgleda.

Ampak to ni jamranje o mojem slabem finančnem stanju, saj sem trenutno v iskanju zazidljivega zemljišča na smiselnem mestu. Riniti nekam v hribe oziroma graditi v odročnih krajih je brezveze. Bi pa postavil vse iz začetka; kajti vse to, kar so si ljudje postavili v osemdesetih in devetdesetih letih je … v nasprotju z mojo predstavo. Ker pravijo, če je vse okrog tebe narobe, se je dobro vprašati, če ni nekaj narobe s tabo; upam, da bo gradbeno dovoljenje izdano. Skratka, južni del objekta bo steklena fasada do robu in še preko; oken, razen na severni strani, ne bo oziroma bodo skrita za stekleno fasado; streha bo ravna, dnevna soba bo atrijska, vrata v sanitarije bodo drsna, ogrevanje bo talno in preko rekuperatorja … nekaj stvari bom naredil sam … bazena in raznih lop za kramo pač ne bo.

Na božični večer sem popravljal neke vrste klaviaturo in po dobri uri pregledovanja mi jo je uspelo oživiti. Za ta podvig sem prejel konzervo graha. V igri je bilo neke vrste izsiljevanje, ali popravim ali pa jo vržejo stran, čeprav bi jo potem, ko sem škatlo odprl, tudi jaz vrgel stran. Bila je tako onečedena!

Kroženje uspeha

Na mizo postavim telefone, razdelim slušalke in jih povežem s telefoni. Vmes povem nekaj navodil, kako se rokuje s telefoni. Meni je vse jasno, telefonistkam skoraj nič. Še enkrat ponovim, na kaj morajo biti pozorne, kako prevzemejo klice, kako jih zaključijo.

Naredimo testni klic in zazvoni prvi telefon. Po nekaj sekundah telefon obmolkne, zazvoni drug in tako naprej. Počakamo, da zazvoni zadnji telefon. Ko ta odzvoni, zazvoni zopet prvi. Se javim in preverim, če deluje. Deluje. Sledi še nekaj testnih klicev. Tudi klici navzven. Zadeva deluje.

Sodelavec v centrali preusmeri stare telefonske številke na nov sistem in pojavijo se prvi klici. Najprej telefoni mirujejo, saj se jim predvaja pozdravno sporočilo. Potem pa zazvoni prvi telefon in telefonistka se javi. Ne sliši dobro, nastavim glasnost slušalk.

Število klicateljev se poveča in glasnost zvonenja v sobi naraste. Telefone skoraj utišam in povem, da naj bodo pozorne na utripajoče lučke na aparatih.

Vzdušje je glasno. Prisotna je navada na stare aparate; želijo dvigniti slušalko pa tega ni več potrebno. Vse je samodejno.

Po dveh urah se je nabralo preko dvesto klicev, od katerih je bilo prevzetih zgolj sto, saj so klicatelji tudi po enajstih minutah poslušanja glasbe odnehali. Sledi zaslužen odmor in potem še dve uri vračanja klicev.

In zaključek? Zabaven.

Povej mi dve telefonski številki pa te pokličem iz ene na drugo.