Mejniki odročnega razpada

Kje jaz živim? Kaj se dogaja?

Preprosto ali enostavno? Preprosto.

Preprosto ne morem verjeti, da se nekateri ljudje niso sposobni zavedati niti svoje nesposobnosti. Neke vrste paradoks. Tako neresnično kot svet s štirimi stranicami in štirimi angeli, vsak pri svojem kotu. V takšnem svetu je najlažje preživeti z ogledalom na vsakem robu – s širjenjem tistih neresnic ljudem, ki jih sami govorijo. Posebna zvrst so trdilno-nikalne povedi, v katerih se sogovorniku najprej potrdi njegovo trditev ali namero, nato pa se nadaljuje s svojim tradicionalnim nestrinjanjem oziroma zaničevanjem v stilu.

Na koncu ugotovim, da sem potrošil vso energijo, čeprav nisem prišel do konca, saj sem se prej izgubil na poti svojih odločitev.

Še nikoli dosedaj si nisem mislil, kako hitro odide čas med sestanki. Zamujam tudi ure svojega ne-več-tako-tipičnega odhoda domov. Če bi bilo po moje, bi se mi moral delovnik začeti ob šesti uri zjutraj, ker je le tako mogoče ohraniti dovolj preostanka dneva. Drugi me ne zanimajo …še najmanj, če bi ti najraje vstali tri ure kasnje ali sploh ne. Naj se ponovim še brez metafor, da sovražim zimske dni, ker preostanka dobesedno ni.

Od novega leta sem se zredil za nekje pet kilogramov, ker se mi je potreba po uživanju (jasno ob uživanju hrane) povečala. Ne morem se držati nazaj – boli me že lumbosakralni del hrbtenice, pojem to in tudi tisto, kar nameravam prihraniti za jutri.

Po drugi strani pa mi je v preteklem letu uspelo uresničiti zaobljube oziroma zaobljubo, ker sem si postavil samo eno: brez čokoladnega in lešnikovega namaza. Odločilno vlogo pri tem igra odpor mojega telesa, saj me hitro napade zgaga. Letošnja zaobljuba je podobna: poskusil bom izločiti meso iz jedilnika kakšnega dneva v tednu, kot npr. danes, ko nisem vzel niti ribe, samo zelenjavo.

Zunanji svet

Leta minevajo, postajam starejši … vendar se še vedno počutim mladostno. Še vedno imam energijo, da preskakujem stopnice navzgor in tečem navzdol. Še vedno stopam po robniku pločnika, vsako stopalo na naslednji robnik …

Po drugi strani pa mi svet postaja grozljivo sumljiv. Ne znam si razložiti, zakaj so stvar takšne kot so … začenši z našim izgledom, preveč je simetrije. Če odmislim, da ima na večini fotografij večina ljudi različno razprte oči, je njihova leva polovica enaka desni. Enako je pri psih in mačkah. Tudi vrstni red organov na obrazu: oči, nos, usta, je enako. Ko bi obstajal obraz, ki ne bi bil simetričen ali bi bil z drugim razporedom …, bi bil jasno sprva čuden, saj bi bil nenavaden, ampak bil bi drugačen.

Na povsem drugi strani, na nivoju molekul, pa mi je presenetljivo, da tako preproste, a tudi zapletene, strukture gradijo nas. V eni celici oziroma dveh je dovolj informacij, da nastanejo … za začetek tkiva. Kaj vpliva, da celica postane drugačna in da se to vedno zgodi enako … da imamo organe vedno na več ali manj istih mestih oziroma da je drugačnosti presenetljivo malo. Stopnja ponovljivosti je presenetljivo visoka.

Potem pa se pojavi takšen primitivni, a pretkani, virus in zganja nered … od kod se je vzel … zakaj ni nikjer kakšnih njegovih vmesnih, neke vrste delovnih, še nedokončanih različic?

… sliši se kot Platonova prispodobo o votlini. Da je tam zunaj nekdo ali nekaj, o katerem ne vemo … ampak zaenkrat je kar lepo, kar koli že je.

Prazno leto

Ni mi jasno, kako so se dogovorili, da leta nič ni bilo in so iz prvega leta pred našim štetjem prešli na leto ena našega štetja (oziroma po Kristusu, kar vam je ljubše). Takšen način je sicer skladen z dejstvom, da se vsak nov mesec prične s prvim dnevom v mesecu … a je leta (tako kot mariskaj številskega) mogoče ponazoriti na (številski) premici in razdalja med številoma minus ena in ena je enaka dva, čeprav je vmes le eno leto. K sreči gredo leta le še naprej in k sreči sem na to naletel mimogrede, zato ni neke bojazni, da bi se kdo, kot jaz, uštel pri štetju do dve.

Sicer pa mi novo leto ne prinaša nič novega — tako se mi zdi vsako leto. Skozi leto se dogajajo nekakšna nihanja, ki ponehujejo, posledično si stvari popestrim oziroma jih zapletem, da je vsaj nekaj v zraku, saj večino časa namenim eni in isti manjšini stvari. Da temu ne bi bilo tako poskušam komu ukrasti kakšno idejo, ampak ničesar ne najdem, morda skrivajo morda pa niso izvirni ali pa me ne prepričajo.

Pogosto ne morem biti pri miru; včasih pa ne zmorem drugega oziroma mi prija naslanjanje na ograjo s hrbtom proti Soncu (seveda poleti) in nepremično gledati v balkonska vrata, ker morda ta še niso dokončana ali pa je morda že toliko narejenega … pozimi ograjo nadomesti radiator, jasno ne na balkonu.