Živahnost življenja

Danes sem s kolesom vred padel na ravni cesti in to že po par metrih po tem, ko sem se nanj odžejan usedel, zgolj zato, ker me je zanimalo, kako hitro lahko z mesta pospešim. Zdaj to vem in vem tudi kako se lahko to konča, zato tega ne bom več poskušal.

Ob pogledu na odrgnine mi je bilo žal samo eno: da nisem uspel zaključiti začrtane poti. Ko sem s tal pobral telefon in denarnico ter ju spustil v žep, je bil telefon zopet na tleh in takrat mi je bilo jasno, da sem si raztrgal hlače. Telefon je dobil praske, zaradi katerih imam bok cel, kar pa ne velja za okončine, na podlakti sploh manjka kože.

Znano neiskano

Po razmisleku bi bilo najbolje parafrazirati in reči, da neznosno hrepenim po porazu. Toliko o tem.

Kolesarim. Ponovno, a v omejenih količinah takoj zjutraj, da me sonce preveč ne opeče, in ni boljšega občutka kot občutek po vrnitvi domov in omehčana hoja po stopnišču z željo po tuširanju. Upam in si želim, da bom letos prekolesaril kaj več kot lani; do danes osvojenih osemdeset kilometrov in danes še štiriinštirideset. Kupil sem si tudi mast v razpršilcu in upam, da letošnjo začasno oljno pacarijo odstranim z vseh delov kolesa in namažem dele kot se šika.

Sicer pa mi kar prija jutranje „delnosanjarjenje,“ kar pomeni, da se zavedam, da sočasno sanjam in lahko premikam tudi telo oziroma čutim, kaj se dogaja naokoli — morda obstaja tudi ustreznejša beseda, ki opisuje to stanje, a je ne poznam. Pri tem mi je najbolj všeč prebiranje besedil, ki se mi znajdejo pred zaprtimi vekami … a le dokler to jadranje med sanjami in stvarnostjo na zaide in, ko se stik s stvarnostjo izgubi, potem zaslišim glasen zvok, ki me predrami. Ponavadi je ta zvok pok balona in nazadnje pok dveh desk.

Sto dvainsedemdeset

Danes je bil zanimiv in predvsem drugačen dan, ki ni potekal po začrtanih tirnicah in zaradi katerega je moje počutje enako igri tetrisa: ko se neka vrstica sestavi, ta izgine. Razlog je preprost: iskanje dovršenosti; ta pa se išče zaradi moje razvajenosti in očitno prevelike mere optimizma oziroma nezmožnosti obupanja. Trenutno mi še ni jasno, kako stvar (učinkovito) reševati. Po zaenkrat zbranih podatkih, naj bi bila težava v meni, saj sem bil jaz tisti, ki naj bi si postavil merila, vendar temu ne verjamem, ker meni jasnih meril ni. In tudi to bi lahko bil problem.

Skratka, v prvi fazi gre za problem zaupanja: komu sploh zaupati in kaj oziroma koliko. Če se dobro spomnim, obstajajo neki psihološki obrazci oziroma testi in na njem je vprašanje, vendar v tem trenutku ne vem, če sprašuje po številu zaupanja vrednih oseb, ali po številu dobrih prijateljev; zdi pa se mi, da je vprašanje zaprtega tipa in je mogoče izbrati tudi število nič, sicer, v primeru odprtega tipa, pa se itak lahko napiše nič, torej obstaja možnost ne zaupati.

V zadnjih desetih letih je v meni nastalo precej zgodbic, kar ne bi bil tolikšen problem, če ne bi bile te zgodbice med seboj povezane in vsem je skupno iskanje dovršenosti, tudi današnji, ki pa je z razliko od prejšnih bila zaupana.

Ampak to še ni vse. Zgodbice nastajajo, kar naj bi vsaka predstavljala osebo vredno zaupanja, kateri pa kasneje ne želim zaupati, ker bi zame to pomenilo poraz; dobesedno poraz. Z drugimi besedami, meni je nekaj všeč, samo zato, ker mi do tedaj ni bilo všeč. Eno veliko protislovje, ki se ga zavedam, vendar se ga ne morem rešiti.