Izsušene soline

Obujam spomine, pri čemer ugotavljam, da sem kljub svojemu dokaj dobremu pomnenju veliko že pozabil.

V prvem letniku fakultete sem po predavanjih oziroma vajah redno obiskoval pretežno eno oziroma skoraj gotovo le restavracijo na obrobju Ljubljane, saj je bila tam hrana okusna, količina precejšnja, postrežba hitra in cenovno ugodna. S študentskim bonom in z manj kot z dvema evroma doplačila so prinesli juho, kdaj tudi jušnik, glavno jed, pehar kruha, solato, sladico poleg še treh decilitrov džusa (polovica vode in preostankom pomarančnega sok). Redno obiskovanje oziroma zvestobo je opazila tamkajšna ekipa oziroma natakarji in brez zadržkov lahko rečem, da smo se poznali. Uspeli so prepoznati navade in doma so se mi začeli kopičiti njihovi papirnati prtički.

Meseci so minevali, po zimi je prišla pomlad in tam se je odprla terasa, vzdušje je bilo še boljše, vendar sem se konec naslednjega leta preselil na drug konec Ljubljane. Obiskov je bilo manj in na kremaste sladice sem pozabil. Tudi kruha drugje niso več prinašali.

Glede na prebrana mnenja na spletu o tej restavraciji, je nimam namena ponovno obiskati. Mogoče se je lastništvo spremenilo, mogoče je ekipa povsem druga, mogoče je od vsega ostalo le ime in njen kraj ob Ljubljanici. Zagotovo pa ne bo mogoče poustvariti takratnega vzdušja. Časi so pač drugi.

Bridka negotovost

Zadnjih nekaj tednov je bilo napetih. Nisem poštar, sem pa imel pa podobno izkušnjo, saj delam oziroma naredim preveč. To so ugotovili tisti, ki so me nadomeščali med dopustom, in so raje cel dan v prostem teku. Srečoma so tudi toliko svojega truda vložili v neke vrsto „nezaupnico“ zoper mene, zato se niso dovolj dobro pripravili in vse njihove obtožnice so bile zlahka ovržene. Nekateri njihovi dokazi so trdili v mojo korist in videl sem, da so bili razočarani, ko so iskali nove obtožnice.

Napetost ostaja.

Ni skrivnosti, ni igre

Za veličasnejši občutek mora obstaja možnost neuspeha. Kakšen je občutek zmagoslavja po zmagi v bitki, ki je ne moreš izgubiti?

Dejstvo je, da se ljudje pogosteje učimo iz neuspeha ali napake kot pa iz lahkega uspeha. Kolesarim in prekolesarim in, ker je prelahko, se po eni uri že sprašujem, kako oziroma katero cesto sem ubral, da sem prišel iz tega kraja v tistega. Po dveh dneh sploh ne vem več, kje sem bil. Bilo bi drugače, če bi me ujel dež, ampak me ne bo, ker izbiram sončne in jasne dneve. Ni izziva, ni občutka zmagoslavja, je le osemdeset prevoženih kilometrov.

Seveda delam napake. Za čiščenje kosa aluminija izberem pasto za odstranjevanje masti na rokah in kasneje ugotovim, da sem ga spraskal. Iz rok mi pade laminat in na parketu naredi zarezo. En kup nepotrebnih napak, še vedno se učim, naslednjič bo drugače in boljše.