sobota, 11. oktober 2025

Izkušnja obdobij

Za odgovor na večno vprašanje, kdaj so najboljša leta, ne potrebujem več razmišljati, kajti zame so bila to leta okrog sedemnajstega leta, čeprav takrat ne bi bil takšnega mnenja. Takrat sem želel, da bi ta leta čimprej minila.

Časa takrat nisem dodobra izkoristil, počutil sem se zastrt, čeprav vem, da obstaja za opis tedanjega razpoloženja primernejša beseda, vendar se je ne spomnim. Sedaj sem drugačen, nekoliko, z nekoliko drugačnim značajem. Sedaj mi manjkajo izzivi. Ne kakršni koli izzivi, temveč zgolj takšni, da se sam sebi dokažem; da zmorem in se pri tem ne dolgočasim.

Ko sem letos prekolesaril vse postavljene cilje, me je kolesarjenje preprosto minilo. Za letošnji klanec izza ovinka, nad katerim sem prvič omahoval, sem se odločil še dvakrat, čeprav ni bilo lahko. Konec avgusta sem ponovil poskus in v enem dnevu s kolesom obiskal šestnajst občin, kar je naneslo malenkost čez stopetdeset kilometrov oziroma največ dosedaj. Ponovno sem prišel z enajstimi muhami na krmilu na Bohor in se z njega spustil v sedmih minutah, čeprav sem si lansko leto rekel, da nanj ne grem več.

En izziv sem si prestavil na naslednje leto; ta pravi: prekolesari dvesto kilometrov v enem dnevu, vendar je pri tem najtežje zaposliti glavo, kajti prej ali slej začnem razmišljati o prihodnosti oziroma kako ravnati, ko se zgodi to ali tisto, če se bo ali če se to ne bo zgodilo. Ko to odmislim, začnem razmišljati o tem, kako kaj narediti in kdaj. Zakaj o tem ne razmišljam ob pravem času na pravem mestu?

V najboljših letih so bili izzivi drugačni. Takrat sem moral drugim dokazati, da zmorem – da se lahko naučim. Vse je bilo znano, začrtano in nisem razmišljal, če se bo kaj zgodilo, ker se je vedno zgodilo.

Ali se bom kdaj predal oziroma končal z izzivi in kdaj?

petek, 10. oktober 2025

Izsušene soline

Obujam spomine, pri čemer ugotavljam, da sem kljub svojemu dokaj dobremu pomnenju veliko že pozabil.

V prvem letniku fakultete sem po predavanjih oziroma vajah redno obiskoval pretežno eno oziroma skoraj gotovo le restavracijo na obrobju Ljubljane, saj je bila tam hrana okusna, količina precejšnja, postrežba hitra in cenovno ugodna. S študentskim bonom in z manj kot z dvema evroma doplačila so prinesli juho, kdaj tudi jušnik, glavno jed, pehar kruha, solato, sladico poleg še treh decilitrov džusa (polovica vode in preostankom pomarančnega sok). Redno obiskovanje oziroma zvestobo je opazila tamkajšna ekipa oziroma natakarji in brez zadržkov lahko rečem, da smo se poznali. Uspeli so prepoznati navade in doma so se mi začeli kopičiti njihovi papirnati prtički.

Meseci so minevali, po zimi je prišla pomlad in tam se je odprla terasa, vzdušje je bilo še boljše, vendar sem se konec naslednjega leta preselil na drug konec Ljubljane. Obiskov je bilo manj in na kremaste sladice sem pozabil. Tudi kruha drugje niso več prinašali.

Glede na prebrana mnenja na spletu o tej restavraciji, je nimam namena ponovno obiskati. Mogoče se je lastništvo spremenilo, mogoče je ekipa povsem druga, mogoče je od vsega ostalo le ime in njen kraj ob Ljubljanici. Zagotovo pa ne bo mogoče poustvariti takratnega vzdušja. Časi so pač drugi.

sobota, 4. oktober 2025

Bridka negotovost

Zadnjih nekaj tednov je bilo napetih. Nisem poštar, sem pa imel pa podobno izkušnjo, saj delam oziroma naredim preveč. To so ugotovili tisti, ki so me nadomeščali med dopustom, in so raje cel dan v prostem teku. Srečoma so tudi toliko svojega truda vložili v neke vrsto „nezaupnico“ zoper mene, zato se niso dovolj dobro pripravili in vse njihove obtožnice so bile zlahka ovržene. Nekateri njihovi dokazi so trdili v mojo korist in videl sem, da so bili razočarani, ko so iskali nove obtožnice.

Napetost ostaja.