Odsev neskončnosti

Vedno bolj se mi dozdeva, da se radijske postaje raje poslužujejo pogodb (kakršnih koli že), v kateri plačujejo glede na število različnih pesmi. Zato se v enem dnevu ista pesem večkrat zvrsti in po enem tednu pesmi ne prenesem več. Ne zdržim in zamenjam. Včasih je bila takšna postaja samo ena in to tista, ki je v celem dnevu postregla z več dobre glasbe oziroma z največ desetimi različnimi pesmimi, med katerimi so bile nekatere tudi po več mesecih predvajanja še vedno novost.

A kaj ko bo druga radijska postaja prej ali slej zavrtela ravno tisto pesem, zaradi katere sem prestavil. Najde se več deset različnih postaj, a vse so si podobne. Kam je odšla izvirnost in zakaj ne more biti in preživeti ena odklonska postaja, ki se ne bi zgledovala po preostalih in bi vrtela ne tako iztrošne pesmi? Saj ne zahtevam, da se enkrat predvajana pesem nikoli več ne zavrti, ampak zdrava mera pravi, da je od enkrat na mesec do dvakrat ali trikrat na leto povsem dovolj. Seveda eno tretjino dneva prespim in takrat se lahko izživljajo, kolikor jim srce dopusti.

Kdaj pa kdaj želim slišati tudi kaj takega, malenkost drugačnega.

Parni valjak – To ni političan song

Na spletu ni nič kaj drugače. Vrhunska logika samodejnega predvajanja poskrbi, da se po pesmi A vedno zavrti še pesem B. Pogosto pa po pesmi B predlaga še pesem A in krog obupa se sklene. Ne izgleda nič drugega kot sabotaža enega in drugega izvajalca, kdo bo dosegel večje število predvajanj.

Število predvajanj je daleč od kakovosti.

Kovina škodljivcev

Težko z vso gotovostjo za vsako trditev rečem, ali je resnična ali ni, ampak ko vidim oglas, v katerem trdijo, da bronasto vrtno orodje odganja polže, bogati zemljo z redkimi elementi in ima nizek količnik trenja, se lahko primem za glavo.

Saj marsikomu dopustim, da me poskuša prepričati z utemeljevanjem (v oglasu tega ni bilo), ampak da bi bronasto vrtno orodje odganjalo polže? Ne dvomim, da se lahko polža naloži na lopato in odstrani, ampak za kaj takega je dovolj tudi železna lopata. Sama lopata, zapičena v zemljo, pa tudi zlata tega ne bo sposobna; razen če privablja lovce na plemenite kovine, ki sočasno obožujejo tudi polže.

Bogatenje zemlje z redki elementi se bo dogajalo takrat, ko bo jedrska elektrarna delovala na skuto. Nikoli.

Količnik trenja … morda je delo s takšnim orodjem malenkostno lažje, ampak še nobena lopata ni sama izkopala luknje. Veliko raje si bi želel nizek količnik lepenja, da se zemlja orodja ne bi tako oprijemala.

Devalvacija strokovnosti

Včeraj sem po radiju slišal in danes našel članek na temo, kako bodo otroci, ki gredo zdaj v šolo, v poklicih, ki jih še ni. Seveda takšni ne bodo vsi, temveč naj bi jih bilo za okrog tri četrtine. Po mojem mnenju pa je ta trditev v trenutnem stanju šolstva neuresničljiva, saj šolstvo na to še ni prilagojeno. Če se hoče tri četrtine novih poklicev, potem se zagotovo potrebuje tudi tri četrtine novih programov ali pa bodo mnogi odšli v tujino.

Nisem ponosen na to, kako sem zapravil pet let svojega življenja. Sram me je in, če bi lahko izbiral, ne bi izbral tistega, kar sem. Pet let vsakodnevnega obiskovanja fakultete, kjer se na pamet uči tisto, kar je že tako ali drugače zapisano v knjigah. Nikakršne dodane vrednosti, vse je v knjigah, le odpreti jih je treba. Veliko raje bi teh pet let zapravil na samoizobraževanju, samoizpopolnjevanju in na tečajih, ki se komu slišijo čudni, neumni, nesmiselni, nepotrebni, a sem prepričan, da bi mi to prineslo večje zadovoljstvo. Lahko bi se naučil oblikovanja lončenih izdelkov, risanja na steklo, obrezovanja sadnega drevja, pletenja, obdelave lesa, igranja na klavir … skratka raznih uporabnih ročnih spretnosti, zaradi katerih bi lahko vidno opazoval svoje napredovanje in imel še komu kaj pokazati.

Kriva je ljudska miselnost, da se mora vsakdo boriti za diplomo. Ker dobi bitko tudi tisti z najnižjimi ocenami, se mi ne zdi pošteno, da oba prejmeta enako listino. Narediš ali padeš. Dve možnosti, brez povprečja. In kriva so tudi ljudska prepričanja o večvrednosti tistih z listino. Meni je mar. Si, kar si. Lahko si doktor znanost, ampak če nisi sposoben na avtomobilu v treh korakih po navodilih proizvajalca zamenjati žarnico, potem zate res ni pomoči.

Šteje želja, poskus, trud in trma. Dejanja; ne besede.

Še dobro, da sem kolikor toliko poleg učenja našel čas in počel še kaj drugega in da se z lončarstvom še vedno lahko nekoč ukvarjam.

Upanje ni izgubljeno, je pa priložnost. Žal.